Intervju 20.5.2017 11:00

Amir Muratović: Za eno izjavo stoji univerzum drobnih usod, dogodkov, spominov

pripravila Alenka Vesenjak

Ljubljana, 20. maja - Priznani avtor dokumentarnih filmov Amir Muratović je posnel film Bila so Titova mesta. Prvi del bo na sporedu TV Slovenija v torek, 23. maja, drugi teden dni kasneje. Avtor je o razpadu Jugoslavije spregovoril s prebivalci nekdanjih Titovih mest. Kot je povedal za STA, ob tem zavrača etiketo jugonostalgija in ironičen ton, ki jo pogosto spremlja.

Velenje. Titov spomenik v Velenju. Foto: Daniel Novakovič/STA Arhiv STA

Velenje.
Titov spomenik v Velenju.
Foto: Daniel Novakovič/STA
Arhiv STA

Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Štiri mesta (Titograd, Titova Korenica, Titovo Užice, Titov Veles) so se preimenovala takoj po drugi svetovni vojni, druga (Titovo Velenje, Titov Drvar, Titova Mitrovica, Titov Vrbas) so se večinoma preimenovala v letu 1981. Z razpadom države so atribut Titova/Titov postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih različnih državah.

Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije opazuje, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval nekoč skupni prostor.

O Titovih mestih, vsaj zdi se tako, je bilo posnetega in zapisanega že veliko. Kakšna je bila vaša ideja, ki bi prispevala k novemu vedenju?

Tudi sam sem mislil, da bom v arhivih našel ogromno gradiva o Titovih mestih. A to drži le pri Velenju: tam je bilo posnetih kar nekaj filmov, ki imajo v naslovu Titovo Velenje. Pri nekaterih drugih mestih pa sem imel težavo priti do kakršnegakoli filmskega gradiva. Eden od sogovornikov v Drvarju pove, da je kot osnovnošolec vodil oddajo o Titovih mestih; iskali smo to oddajo v arhivu Bosanskohercegovske televizije, a je nismo našli. Dokumentacija Televizije Slovenija hrani zanimivo reportažo s srečanja pionirjev Titovih mest, tam smo našli tudi posnetek Marka iz Titovega Velenja - igralca Marka Mandiča.

V letih med 1981 in 1989, ko so vsaka jugoslovanska republika in obe avtonomni pokrajini imeli po eno mesto s Titovim imenom, so bila srečanja med mesti pogosta na kulturnem, športnem, političnem področju. Obstajal je celo festival amaterskih pevcev Titovih mest. Takrat je bila medijska pokritost velika. Na obstoj Titovih mest smo počasi pozabili, ostala so le še kot anekdota. In vendar so se v teh mestih dogajali prelomni dogodki iz zgodovine nekdanje države: od Užiške republike - prvega svobodnega ozemlja v Evropi - in desanta na Drvar med drugo svetovno vojno, do upora rudarjev v Starem Trgu pri Mitrovici in prvih spopadov v vojni na Hrvaškem pri Plitvicah, nedaleč od Korenice. Želel sem povedati zgodbo o nastanku in razpadu države na primeru teh osmih Titovih mest.

V Sloveniji zadnja leta vlada veliko zanimanje za Jugoslavijo: lahko na povsem pop ravni, kot je Titova kuharica, lahko na ravni poljudnih monografij, ki so delo znanstvenikov (recimo Made in Yu, delo SAZU) do razstav Nova doba prihaja in Nikoli jim ni bilo bolje? Nekateri temu populistično rečejo jugonostalgija, drugi, recimo dr. Tanja Petrović, se s tem ne strinjajo, razmišljajo drugače. Ona meni, da je potrebno v zgodovino vključiti tudi osebne spomine, doživetja, saj še vedno operiramo z zgodovino, ki je del izkušnje milijonov ljudi. Kakšen je bil torej vaš pristop? Zdi se, da ste nosilno vlogo podelili pričevalcem, ki se spominjajo, če se navežem na gornji citat?

Da, nekaj podobnega reče eden od pričevalcev v filmu, Slobodan Elezović, ki je vodil Kinematograf Jugoslavija v Vrbasu: "Država je razpadla, ni pa izginila. Dokler bo v naših srcih in dokler bodo obstajali Jugoslovani, ki žalujejo za njo in se spominjajo lepih časov, bo živela še naprej." Ta gospod je napisal šest knjig, v katerih je zbiral anekdote svojih someščanov, predvsem Črnogorcev, ki so jih po koncu druge svetovne vojne z 'vlaki brez voznega reda' preselili v rodovitno vojvodinsko ravnico. Naselili so jih v prazne hiše, ki so ostale za Nemci. Nemci, ki so se sami umaknili v trenutku, ko so slutili, da bodo obtoženi sodelovanja z okupatorjem. Ali pa so bili pregnani, poslani v taborišča.

S temi Nemci se ukvarja 'uradna' zgodovina. Ne ukvarja pa se s tistimi pripadniki nemškega naroda, ki so sodelovali s partizani in so imeli pogum, da so ostali. Ti še danes živijo v Vrbasu. In zgodovina ne pripoveduje o tem, kako so se v novem okolju znašle družine padlih borcev iz Črne gore, ko so prišle med neznane ljudi, med Rusine ali Madžare, ki so jim ob prihodu ponudili pecivo, katerega okus so si zapomnili za vse življenje. Za eno tako filmsko izjavo torej stoji en cel univerzum drobnih usod, dogodkov, spominov, ki jih ne moremo razložiti v tako kratkem času, a jih bo gledalec morda povezal z lastnimi doživljaji in začutil vsaj delček tega ozadja.

Morda bo nezavedno začutil, da so zame kot avtorja besede Slobodana Elezovića o Jugoslaviji pomembne, ker me je pretreslo, da je teden dni po snemanju moj sogovornik umrl. On je spomine drugih beležil v knjigah, mi smo njegove spomine ohranili v našem filmu. In potem pride nekdo, ki sliši košček te izjave in reče, da je jugonostalgična in s preprosto etiketo izbriše vse to vedenje. Tistim, ki govorijo o trdem, nedemokratičnem, totalitarnem, režimu pred tridesetimi in več leti, lahko povem, da sem ob reakcijah na to njegovo izjavo opazoval nerazumljivo samocenzuro ...

Po kakšnem ključu ste zbirali sogovornike?

S filmom pripovedujemo zgodbe in vsaka pripoved je avtorska izjava. Če želim govoriti o razpadu države, bom mozaik teh 68 sogovorcev v filmu sestavil tako, da bodo s svojimi osebnimi pričevanji, z lastnimi usodami pripovedovali to mojo zgodbo, ki pa je usoda nas vseh. Tu ne gre za to, da bi intervjuval mimoidoče in jih spraševal, ali je bilo bolje včasih ali je zdaj. V vsakem mestu je bilo treba prepoznati njegovo značilnost, pa najsi bo to nekoč močna industrija, odnos do zgodovine, preseljevanja, trenja ali sožitje med različnimi etničnimi skupinami in to izpostaviti.

Kadar je šlo za narodnostno mešana okolja - in taka so skoraj vsa mesta - je bil ključ, da najdem sogovornike z obeh strani. Pomembno je tudi, da v filmu začutimo nek prerez meščanov: da imamo starejše in mlajše, moške in ženske, delavce, kmete, intelektualce, pesnike in pevce, slikarje in sodobne umetnike, športnike, plesalce... Vendar vsi ti ljudje niso v filmu zaradi svojega poklica ali statusa, temveč zato, ker je njihova osebna zgodba pomemben delček zgodbe o tem mestu, o tej državi, ki je ni več, in o sedmih novih državah, ki so nastale namesto nje.

Meja je lahko včasih tanka - med humorjem, grotesko in norčevanjem. Kakšno metodo ste vpeljali, da meja ni bila podrta?

To je zelo zanimivo vprašanje, ni pa značilno za ta film. V filmu Bila so Titova mesta je malo mest, kjer je prostor za takšno ironijo in ta ni usmerjena v posameznika, temveč v absurdne situacije, ki se dogajajo. Recimo v Mitrovici, kjer nasprotja med Srbi in Albanci lahko še danes v trenutku eksplodirajo v konflikt. Asfalt na mostu, ki naj bi povezoval dva bregova, dva prijateljska, če ne bratska naroda, je razbit, na cestišču nad reko pa je cinično postavljen Park miru. Ne samo, da je mesto razdeljeno v dva dela - južni je popolnoma albanski - temveč ima severni del dve oblasti, dve občini, dva župana: tistega, ki ga priznava Priština in drugega, ki ga priznava Beograd. Avtomobilske tablice, ki so primerne za en del mesta, niso primerne za drugega in na nadzorni točki jih pač snameš. Gre za zelo, zelo resen politični problem, ki je že grotesken.

Vaše vprašanje se bolj nanaša na temeljno dilemo ustvarjalca dokumentarnega filma, kadar snema situacijo, do katere bi želel imeti to ironično distanco, v njej pa nastopajo protagonisti, ki bodo gledalcu videti smešni, nevedni, nerodni, tragični. Ti ljudje ne želijo biti takšni, verjamejo vase in v svoj prav. Takrat mora avtor ostati pošten in iskren do svojega sogovornika in ne sme zlorabiti njegovega zaupanja. Vendar, kot rečeno, v tem filmu ni bilo takšnih situacij. Kamorkoli smo prišli, smo povedali, da delamo film o Titovih mestih in ljudje so nas sprejeli, pripravljeni so bili z nami deliti svoje zgodbe, mi smo tem zgodbam verjeli, sočustvovali smo z njihovimi usodami in verjamem, da se bodo te pripovedi dotaknile tudi gledalcev.

Kakšen je bil vaš končen vtis, ki so ga na vas pustili sogovorniki? Kot gledalki se mi zdi, da razen redkih vsi pogrešajo nekdanji čas? Občutja sogovornikov do lastnega kraja se lahko zelo razlikujejo: od ponosa do obupa...

Če sem si še tako prizadeval, da film ne bi bil nostalgičen do nekdanje države in sem skušal najti sogovornike, ki bi bili kritični do nje, sem srečal predvsem tiste, ki so povedali, da težko živijo. Da nimajo služb, ki so jih nekoč imeli, da dobivajo bedne socialne podpore, da so se vrnili na porušene domove in v izpraznjene vasi. V vsakem mestu, tudi v Velenju, sem slišal, da mladi odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom. Povedali so mi, da so prej s sosedi živeli v sožitju, da so obiskovali drug drugega, hodili na poroke, pogrebe, se veselili rojstva novega soseda. Pripovedovali so mi o solidarnosti, o udarništvu, o prijateljskih srečanjih, o lepih kulturnih izmenjavah, ki so jih bogatile.

Te vrednote niso povezane s socializmom in tudi ne z Jugoslavijo. Vprašati se moramo, kaj se nam je zgodilo, da smo dopustili tak poseg v naša življenja, da smo pristali na ta vsiljeni boj za preživetje. To se nam je zgodilo zato, ker nismo hoteli prisluhniti tistim redkim kritičnim posameznikom, ki so se znali postaviti izven toka in pogledati, v kakšno pogubo nas vodijo tisti, ki so bolj glasni in agresivni. In so dosegli tudi to, da razgledanih voditeljev z vizijo praktično ni več.

Za konec in če sva že pri razsvetljenih odločevalcih. Kako ocenjujete stanje filmske dokumentaristike v Sloveniji?

Dokumentarni film doživlja nekakšen preporod, vendar v Sloveniji tega še ne vidimo. Nasprotno, produkcija televizijskih dokumentarcev se krči. Ne snema se več polurnih dokumentarnih feljtonov, ki so bili žlahten format za hitro odzivanje na drobne teme našega vsakdana. Produkcija izobraževalnih dokumentarcev se je skrčila skoraj na polovico. Televizija Slovenija nima več trdne celice zaposlenih dokumentaristov, ki bi skrbela za kontinuiteto.

Spomnimo se, v osemdesetih in devetdesetih je bil dokumentarni program srčika televizijskega ustvarjanja. Zdaj se je ustvarilo prepričanje, da je ceneje, če se take programe kupi. Produkcijski standardi se znižujejo in pod takimi pogoji tudi avtorji klonejo, pristanejo na ta minimum, ki se že bliža novičarstvu. Brez predhodnega premisleka, brez ene resne študije, razumevanja vsega, kar je bilo prej. Z oskubljeno terensko ekipo dveh ali največ štirih. In to velja tako za televizijo kot za neodvisno produkcijo, ki s proračunom, ki ga dobi na razpisih ali za odkup, ne more narediti kaj več kot 'govoreče glave', kakor radi rečemo.