Zgodovina Slovenije v stripu: Ko ima bakrena posoda dramatične razsežnosti

Nekateri stripi, izdani v knjigi, so nekaj let izhajali v reviji National Geographic Junior, nekateri so prirejeni, nekateri so nastali povsem na novo. Knjiga ima v uvodu nekakšno kazalo in časovno premico, ki Živine dogodivščine umesti v tok zgodovine, potem pa se začne zares. Bralec se z Živo vrže v zgodovino in nenadoma postane bakrena posoda iz železne dobe strašno zanimiv predmet. Tu so še sokolska kapica, Prešernovi rokopisi, slavna neandertalska piščal, zlati našivek, predmetov ni konca... Avtorja sta za STA osvetlila nastanek stripa.

Kako sta uskladila risbo in tekst, da risba ni zgolj odslikava teksta in obratno?

Žiga X. Gombač: V tem projektu sva, če govorimo o scenarijih, res delovala zelo povezano, prepleteno in soavtorsko. Sprva sva to ločevala, z leti pa se je vzpostavila svojevrstna dinamika. Če je komu zmanjkalo idej, oziroma, če sva ugotovila, da ima kdo boljšo idejo, sva posegla po boljši rešitvi. Glede na to, da je šlo za veliko število stripov, ki sva jih ustvarjala iz meseca v mesec, iz leta v leto, je bil to nekakšen logičen korak, posledica.

Ivan, izbrali ste risbo, ki ni na prvo žogo, mestoma deluje skorajda kubistično. Otrok ne razvajate z zlikano, skrajno všečno risbo. Kaj je botrovalo k tej izbiri?

Ivan Mitrevski: V resnici so otrokom všeč ilustratorski stili, ki so posebni in nenavadni. In zakaj jim tudi ne bi bili? Nenavadne stvari so običajno najbolj vznemirljive. Naš svet je izjemno vizualen. Podobe nas oblegajo na vsakem koraku. A kljub tej vseprisotnosti vizualnih vsebin posvečamo likovni vzgoji in izobraževanju precej malo časa in energije ter otroke prepuščamo vsebinam, ki so, kot jim pravite, na prvo žogo. Kot je naloga mladinskega pisatelja, da s svojim delom spodbuja bralce, da postanejo kritični bralci, mislim, da je naloga ilustratorja, da spodbuja otroke, da postanejo kritični gledalci. Najbrž ga ni bolj primernega medija za to, kot je strip.

Kakšna je vajina izkušnja s to knjigo? Zdi se, da so otroci Živo vzeli za svojo, kajne?

Žiga X. Gombač: Sam sem imel letos veliko nastopov po šolah. Opažam, da Živa postaja del osnovnošolskega vrveža. Otroci jo poznajo. Njo, njene dogodivščine in tudi predmete, s katerimi se srečuje. In to naju zelo veseli.

Kako se je sploh začelo vajino sodelovanje, kako sta, nadalje, soustvarjala?

Žiga X. Gombač: Našla sva se v trenutku, ko sem sam obupano vil roke in presunljivo tarnal, da pod soncem ni ilustratorja, ki bi znal zadovoljivo in prepričljivo narisati in tako izraziti moje besede. Na pomoč sta priskočila vitez Miha in legionar Primus, najini prvi skupni knjigi, ki sta naju nekako postavili na skupno pot, oziroma na zemljevid domačih ustvarjalnih tandemov.

Kdo je izbral predmete, ki predstavljajo slovensko zgodovino?

Žiga X. Gombač: Predmete smo izbirali skupaj s strokovnimi sodelavci iz Narodnega muzeja Slovenije.

Ivan Mitrevski: Mislim, da je privlačnost te knjige tudi v tem, da predstavlja zgodovino Slovenije preko manj znanih, a vseeno neverjetno zanimivih predmetov. Tako v njem nastopajo žepna violinica iz 17. stoletja, starorimske igrače, keltski zlatniki in prototipi za terezijanske mere. Kaj vse hranijo naši muzeji! Jasno pa imajo v knjigi pomembno mesto monumentalni artefakti, kot so neandertalčeva piščal, situla z Vač, pozlačeni kip Emonca in Prešernovi rokopisi.

Imata v načrtu novo sodelovanje, pri katerem bi morda predstavila še kakšno institucijo in poučno temo?

Žiga X. Gombač: Imava, seveda. Ampak kot kaže tokrat ne bova institucionalna, bova pa vsekakor poučna. Podajva se v svojstveni žanr, ki bo vseboval elemente fantastičnega, neposrednega, družbenozavedajočega in osebnoizpovednega. Vse to bo zabeljeno z obilico humorja, pokvarjenimi brisalci in letečim brokolijem.

Ivan Mitrevski: Prav res!