V Celovcu razstava Aleksija Kobala in Mojce Smerdu

Tako Mojco Smerdu kot Kobala je mogoče označiti kot samosvoja likovna ustvarjalca samotarja, ki na svoji bogati ustvarjalni poti uporabljata svojski likovni jezik, ne sledita trendom in ostajajta zvesta vsak svojemu izjemno dognanemu metierju in načinu ustvarjanja, ki omogoča učinkovito pripoved in skoraj biografsko izpoved. Obenem za sabo puščata globoke sledi v svetu naše likovno vizualne umetnosti, so ob razstavi zapisali v Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).

Kobal se je rodil leta 1962 v Kopru. Slikarstvo je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, leta 1986 je diplomiral, leta 1993 pa je končal še slikarsko specialko.

Predstavil se je na številnih samostojnih razstavah in sodeloval na mednarodno pomembnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Poleg slikarstva se posveča tudi oblikovanju. Prejel je več priznanj in nagrad, med njimi veliko nagrado Majskega salona ZDSLU in nagrado Prešernovega sklada. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Njegov magični sanjski slikarski svet je mogoče razdeliti na dva dela. Na eni strani je svet, ki sicer sije in se blešči, a ne v topli sončni pozlati, temveč v hladni, ščemeči, kot britev ostri otožni srebrnini prosojnih meglic, ki v celoti polnijo likovno površino. Na drugi je podzemeljski svet mrkih težkih in temnih tonov, zapuščenih tehnoloških poslopij ter izmišljenih krajin brez začetka in konca, tako značilnih za njegovo abstraktno slikarstvo, fiktivni svet brez figure.

Mojca Smerdu se je rodila leta 1951 v Ljubljani. Kiparstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1974 je diplomirala ter leta 1976 končala še kiparsko specialko.

Ustvarila je številna dela malih in velikih formatov, tudi več javnih plastik. Svoja dela je predstavila na več kot 50 samostojnih razstavah, sodelovala je na približno 100 skupinskih predstavitvah doma in v tujini.

Njen ustvarjalni opus ima širši pomen, zato ni presenetljivo, da jo že od začetka njenega pojavljanja vabijo v priznane galerije in na razstavišča ter njena dela vključujejo v pomembne selekcionirane izbore. Prejela je številne nagrade in priznanja doma in po svetu, med njimi Župančičevo nagrado mesta Ljubljane in nagrado Prešernovega sklada.

Kot so še zapisali v ZDSLU, je umetnica, ki sodi med najpomembnejše slovenske kiparke, izjemno tenkočutna, z občutkom za preprosto prvinskost tako materialov kot vsebin in oblik. Njene plemenite, polne in dihajoče forme se dotikajo tudi moškega, a so bolj zapisane ženskemu principu. So robatih površin in pripovedujejo njej lastno življenjsko zgodbo, ki izhaja iz nje same. S plodnostjo zaznamovane figure so abstrahirane do skrajnih oblik, a še vedno prepoznavne, s sledmi in z drobnimi odbleski Henryja Moora ali morda celo prazgodovinske Willendorfske Venere.

Razstavo bodo odprli ob sprejemu, ki ga ob slovenskem dnevu državnosti pripravlja generalni konzol RS Milan Predan. Pripravili so jo v sodelovanju z ZDSLU.