Pri založbi Goga pesmi Miklavža Komelja ter proza Joanne Bator in Sebastijana Preglja

Naslov Komeljeve pesniške zbirke je vzet iz opere Richarda Wagnerja Tristan in Izolda. Kot so zapisali pri založbi, poskuša knjiga v sklicevanju na sporočilo tega radikalnega umetniškega dela, ki je zaobrnilo uveljavljene predstave o razmerju med življenjem in smrtjo, skozi različne pesniške oblike in postopke, ki ponekod raziskujejo tudi mejo med poezijo in prozo, intervenirati v mehanizme naše simbolne realnosti.

Knjiga, kot je na današnji predstavitvi v Ljubljani povedal Komelj, v nekaterih delih zavestno meša poezijo in prozo. "Vanjo so vključeni tudi prozni teksti. A ne samo to, ob formah kot so soneti in balade, je najti tudi pesmi, ki so nastale kot prepisi na tleh najdenega listka, obvestila hišnega sveta in podobno," je povedal. Dodal je, da ga je predvsem zanimalo branje kot poetsko dejanje, "kako je pravzaprav branje tisto, ki vse lahko spremeni v poezijo".

Po njegovih besedah je specifičnost poezije ravno v tem, da v njej jezik najintenzivneje bere samega sebe in je seveda zmožen tudi samokritike. "Poezija ni ločena od siceršnje govorice, ampak je specifična v tem, da je tisti prostor, kjer lahko ta govorica najbolj sreča samo sebe in tudi problematizira samo sebe," je še povedal Komelj, ki zbirko v kontekstu svojega dosedanjega pesniškega opusa vidi kot zelo posebno.

Peščena gora je poetično ime za betonski blok v šlezijskem mestu Walbrzych, kamor je umeščeno dogajanje istoimenskega feminističnega, ikonoklastičnega, jezikovno svežega in z epskim zamahom izpisanega romana romana poljske pisateljice Joanne Bator. Kot so zapisali pri založbi, se skozi številne majhne, pogosto ganljive, tople ženske zgodbe izrisuje prepričljiv panoramski portret povojne poljske družbe z njenimi etničnimi, religioznimi, patriarhalnimi in drugimi mitologijami.

Po besedah Tine Podržaj, ki je napisala spremno besedo, ima glavna junakinja Dominika veliko skupnega s pisateljico. Tudi ona je želela pobegniti iz svojega rojstnega mesta, kar ji je, tako kot junakinji njenega romana, uspelo. Veliko je tudi skupnih elementov iz otroštva. Zgodbo glavne junakinje je opisala kot "zgodbo o nepripadanju in izstopanju v družbi, kjer to ni dobra lastnost", kot posebno odliko knjige pa izpostavila opis paradoksov poljske povojne družbe, ki so "tisti humorni deli knjige". Roman je prevedla Staša Pavlović.

Pregelj se v knjigi Vdih. Izdih loteva vprašanj tujcev in tujstva, beguncev in begunstva. Kot je povedal, v njej piše o tem, kako smo izgubili občutek za druge in za naravo, kako smo postali brezbrižni in kako živimo v nekem stalnem strahu. Vendar, je dodal, lahko tudi kaj storimo. Imeli smo preteklost, imamo sedanjost in prihodnost. Junaki njegove zgodbe ne obupujejo, ampak storijo, kar je treba.

V knjigi so meje med resničnim in fantazijskim svetom krhke in majave - zdi se nam da smo v neki mračni antiutopiji, a je ta z vsako stranjo bolj podobna našemu resničnemu svetu. Vdih. Izdih je izjemno izpisana prilika in hkrati angažirano pisanje, ki se svojsko odziva na aktualno begunsko krizo, pa so o knjigi zapisali pri založbi.