V pariškem Picassovem muzeju razstava Olga Picasso

Leta 1891 v Ukrajini rojena Olga Kokolova je leta 1912 postala članica ruskega baleta pod vodstvom Sergeja Diagileva. Picassa je spoznala spomladi 1917 v Rimu, kjer je umetnik na povabilo Jeana Cocteauja ustvarjal scenografijo in kostume za balet Parada po libretu Cocteauja in na glasbo Erika Satieja. Par se poročil 12. julija 1918 v ortodoksni cerkvi na Rue Daru v Parizu, priče so bili Cocteau, Max Jacob in Guillaume Apollinaire.

Sprva je umetnik Olgo portretiral s tankimi in elegantnimi linijami. Pogosto jo je upodobil kot melanholično figuro, sedečo pri branju ali pisanju, kar je, kot piše na spletni strani muzeja, brez dvoma namig na njeno dopisovanje z družino, ki je tedaj preživljala težke čase.

Medtem ko je par doživljal vzpon na družbeni lestvici in ko je Picasso postajal vedno bolj prepoznaven, je ruski imperij pretresala državljanska vojna. Olgina družina je doživljala tragedijo, ki se je odražala v pismih, ki jih je Olga prejemala. Družina je izgubila svoj družbeni status in Olgin oče je izginil, sčasoma pa se je tudi dopisovanje med Olgo in družino prekinilo.

Po rojstvu njunega prvega otroka Paula 4. februarja 1921 je Olga navdihnila številne materinske prizore, ki jih označuje izjemna mehkoba. Družinski prizori in dečkovi portreti zrcalijo srečo, ki je cvetela v brezčasnih oblikah. Te oblike so bile tudi v skladne s Picassovim novim zanimanjem za antiko in renesančna odkritja v Italiji.

Olgine upodobitve pa so se spremenila po Picassovem srečanju s sedemnajstletno Marie-Therse Walter, ki je pozneje postala njegova ljubica. Na sliki iz leta 1929 z naslovom Le Grand nu au fauteuil rouge je Olgina podoba zreducirana na bolečino in žalost. Slika odraža globoko krizo, v kateri se je znašel par. Čeprav od leta 1935, ko je umetnik začasno nehal slikati, ni več veljala za njegovo ženo, sta ostala poročena do njene smrti 1955.

Picasso velja za enega najpomembnejših umetnikov 20. stoletja. Skupaj z Georgesom Braqueom je bil začetnik kubizma in njegov glavni predstavnik. Rodil se je v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu. Od leta 1904 je živel in delal v Parizu. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Vallavis na Azurni obali, kjer se je med drugim začel posvečati keramiki. Vsako leto je v kraju pripravil dve do tri razstave. Umrl je v Mouginsu.

V svojem izjemno plodovitem ustvarjalnem življenju je prešel več faz. Realističnemu obdobju (1895-1901), v katerem je uporabljal močne barve, je sledilo modro obdobje s slikama La vie in Stari kitarist. Rožnato obdobje (1904-1906) zaznamujeta sliki La toilette in Gertrude Stein. V obdobju kubizma (1906-1925) so nastale slike Avignonske gospodične, Sedeči akt, Aficionado in Harlekin ter kolaži. Sledilo je obdobje neoklasicizma z elementi nadrealizma (1925-1945), v katerem je denimo nastala slika Ples, nato pa čas intenzivnega ukvarjanja z grafiko, kiparstvom in keramiko.