Vojnović: Kresnik je kompliment in spodbuda za naprej

Delovo nagrado kresnik je Vojnović prejel že tretjič za roman Figa, pred tem ga je leta 2009 dobil za prvenec Čefurji raus! in leta 2013 za roman Jugoslavija, moja dežela. Za Figo je bil ovenčan tudi z Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Katja Perat je na izredno dobro obiskanem pogovoru Vojnovića vprašala, ali meni, da je po prejemu tretjega kresnika razvozlal skrivnost literarnega mojstrstva. Pisatelj je odgovoril, da kvečjemu ve, kako napisati romane, ki jih je že napisal, pa še v teh bi ob ponovnem branju najbrž marsikaj popravil, saj je od prvenca "bolj izkušen, starejši".

Vsak roman po njegovih besedah terja, da se kot pisatelj na novo odkriješ, vzpostaviš in podaš v neznano, "tudi zato, ker se nočeš ponavljati in ti je vse, kar si se naučil v prejšnjem romanu, bolj odveč kot karkoli drugega". "Romana, kakršnega snujem zdaj, še nikdar nisem napisal in ne vem, kako se napiše," je povedal. V novem delu bi rad iznašel nov jezik, novo strukturo in odprl nove teme.

Sogovornica je Vojnovića vprašala, ali ima občutek, da se pri pisanju vse globlje pomika proti realizmu. Pisatelj je odvrnil, da nikoli ni bil ljubitelj znanstvene fantastike, in dodal, da pisanje vselej izhaja iz tega, kar si.

Glede tem, ki jih obravnava v romanih, med katerimi so v ospredju meje, tako med ljudmi kot med narodi, družinski odnosi in pa tudi zgodovinska vprašanja, je povedal, da bi resda lahko o vprašanju identitete in mej napisal 20 romanov - neke teme so pač že v njem. Zaveda pa se, da je določeni temi na neki točki treba reči ne in zagrabiti drugo pomembno temo, ki se morda ne ponuja sama od sebe.

V Figi je Vojnović predstavil tri generacije ene družine, v kateri se najdejo raznovrstni liki. Povezovalka večera je pisatelja vprašala, ali je mogoče preko razširjene družine slikati celotno družbo. Pisatelj je prepričan, da se določene družbene norme prenašajo skozi družino: "Svet, v katerem živimo, ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj. Tudi mi smo produkt te družbe in vzorce, vrednote prenašamo na otroke in jih z njimi na nek način zastrupljamo." Prav zato ga družina tako zanima.

Katja Perat je kot bralka menila, da je Figa prvenstveno roman o odnosih, o zvezah in razvezah, pri čemer je dobila občutek, da je "najbolj moralna odločitev, ki jo človek lahko do svojih lastnih odnosov sprejme, ta, da se zanje bori, ne glede na to, koliko stvari se je vmes že zalomilo, ker je vsako precenjevanje svobode v resnici egoistična stvar".

Vojnović je Jadranu želel podtakniti ravno to misel in jo soočiti z vsem, kar se v življenju dogaja. "Svoboda posameznika je, sploh ko govorimo o odnosih, precenjena. Vsi mi smo rojeni in položeni v odnose (...). In vsak odnos te omejuje. Vsak odnos je neka zaveza k nenapadanju in te dela nesvobodnega ravno zato, ker moraš vedno razmišljati o sebi in o tistemu, s katerim si v odnosu."

Figa je tudi roman o pretrganem odnosu. A ravno Safet je primer tega, da si človek tudi v svobodi, ki si jo je vzel, v bistvu odnosov želi. Hkrati je Vojnović dodal, da je Safet tudi žrtev svojega patriarhalnega ega. Odrasel je namreč v svetu, v katerem je moral moški vse obvladovati. Z njim je pisatelj odprl temo, da so poleg žensk tudi moški žrtve patriarhalnega sistema, ki so ga sami ustvarili zase, zdaj pa situacije v njem ne obvladujejo več.

Vojnović je med drugim spregovoril tudi o delu v publicistiki, pri katerem ima srečo, da ga uredniki ne omejujejo in lahko v svoje kolumne vtke tudi literarne žanre, kar je zanj dobra vaja za pisanje. Dotaknil se je še mladostniških idealov in cinizma, ki pride z odraščanjem. V delih rad odpira različne teme in jih ponuja v razmislek, a kot je dejal, sam sebe tolaži, da kot pisatelj velike škode ne more narediti.