Marko Hatlak za STA: Strast je gonilo, ki ga ne moreš natančno obrazložiti

Začniva z Weimarjem, kjer ste študirali.

Iz Idrije sem najprej šel v Ljubljano na srednjo glasbeno šolo, kjer sem imel izrednega učitelja Erna Sebastiana, ki je bil prvi iz te generacije, ki so šli študirat v Weimar. Ko sem opravil sprejemni izpit, je bila prelomnica, ker so sprejeli zelo malo študentov. Weimar je s svojo zgodovino - Bachom, Lizstom, Goethejem, Schillerjem, Puškinom, Bauhausom - vplival na mojo senzibilnost do umetnosti, mi odprl svet v klasično glasbo in tudi v klasiko kot tako, v nekaj iz preteklosti, kar je bilo veličastno. V Sloveniji, morda tudi zaradi pubertete, me umetnost še ni toliko prevzela, v Weimarju pa popolnoma. Tam sem lahko razmišljal, kako se je Bach sprehajal po ulicah, kako je Liszt morda našel kakšen navdih.

S profesorjem Ivanom Kovalom sva se zelo ujela. On me je sprostil, mi pomagal do bolj čutnega dojemanja glasbe, do razmišljanja: da najprej vem, kaj želim izraziti in se šele potem lotim dela, ne da brezglavo vadiš. Kajti vaditi osem ur na dan ti nič ne pomaga, če nimaš nekih začrtanih ciljev, želja, občutkov, kam naj to vodi. V Weimarju se je tako začelo iskanje in čez štiri leta sem že kar dobro igral. Istočasno pa sem začel koncertirati po Sloveniji: leta 1999, 2000 sem imel prve recitale, s katerimi sem pridobival kilometre, ki mi jih je zelo manjkalo. In to gre z roko v roki: da vadiš, premisliš in potem poskusiš na odru, da vidiš, kako se odzivaš, kaj je trema, kaj psiha.

Najprej torej razumski pristop k notnim zapisom, šele potem interpretacija?

Bom poskušal biti še bolj jasen: sem precej čustvena oseba in me je že zgodaj razganjalo, v Weimarju pa sem začel to razpršeno energijo kontrolirati, igrati bolj ekonomično, od tehnike dalje. Ko si nekoliko starejši, seveda tudi kompozicije razumeš globlje. Kako priti do dobrega igranja, je kompleksna tema. V Weimarju sem se potem navdušil nad Stefanom Hussongom, ki je zame še danes največji harmonikar na svetu. Pri njem sem kasneje tudi podiplomsko študiral. To pa je bila še ena osebna kalvarija, ker sem si mislil: naredil sem Weimar, nekaj že znam, on pa mi je popolnoma zrušil ego. Njegov način je bil tak, da ti je dal res težko skladbo, ki jo vadiš eno leto in vidiš, kako si majhen, koliko je glasba večja od tebe in si ti lahko samo del tega mozaika.

Ampak študij v Weimarju je bil študij klasičnih skladb.

Študiral sem klasiko, vendar klasika v harmonikarskem svetu pomeni tudi veliko sodobne glasbe, ker je instrument nastal v drugi polovici 20. stoletja, ko so bili komponisti že zelo abstraktni. Tako da je bila harmonika instrument prihodnosti z vsemi registri, veliko možnostmi izvajanja. Seveda pa je bilo tudi ogromno baroka, kot so Bach, Scarlatti, Frescobaldi in drugi, ki so po eni strani zelo tehnični, po drugi strani pa moraš, če jih hočeš zaigrati, imeti notranji mir. To pa pomeni, da se moraš, ko prideš na oder in si živčen, naučiti biti miren. Sam to večkrat primerjam s samurajem, ko se zagleda v limono in jo v trenutku, popolnoma umirjen, preseka na pol. Na odru je podobno: za perfektnost moraš biti izredno osredotočen. Ker sem bolj impulzivne narave, moram še vedno delati na tem. Tako ugotoviš, da je z nekim mirom mogoče doseči še močnejše rezultate kot s silo in furijo.

In že v Weimarju ste začeli s tangom.

S tangom sem začel za čisto sprostitev. Všeč mi je bil melos, impulzivnost. Tango je bil že malce na poti v jazz, zame so bile to prve improvizacije. Kot protiutež težkim klasičnim programom smo sestavili mednarodno skupino Distango, s katero smo nastopali po Evropi, snemali plošče na nacionalnem radiu v Varšavi, v okolju, kjer ne znaš niti jezika. Zamišljajte si, da je to doživljal 20-letnik. Kasneje se mi je svet nekoliko zmanjšal, poenostavil, ni mi več težko iti v Francijo ali Anglijo. Takrat, s tistimi očmi, pa se mi je zdelo oddaljeno. Vedno pa mora obstajati neka neusahljiva inspiracija, imeti moraš neusahljive sanje. Nedavna zmaga Rogerja Federerja v Wimbeldonu mi je potrdila, da moraš biti fanatičen v tem, iskati in nikoli nehati iskati. Brez te želje, volje ne bi napravil svoje devete plošče, ki sem jo posnel na Danskem.

Tudi koncertnih projektov imate kar nekaj.

Toliko stvari mi je pri srcu, da ne morem imeti samo enega. S to širino zapolnim vse želje. Je sicer trikrat, štirikrat težje, ker so ansambli zdaj postali profesionalni in je treba z vsakim posebej izpolniti pričakovanja, vendar me zapolnjuje, da grem iz ene skrajnosti v drugo. Vendarle je to glasba, vse se dopolnjuje. Vse to je estetika, so samo različni vidiki. Takole bom rekel: 12 poltonov je v glasbi in vse je odvisno, kako jih sestaviš.

Ljudska oziroma etno glasba, funky, latino, jazz, tango, klasika. Povezani ste z vsem tem.

O etnu pravzaprav nisem nikoli razmišljal, a se mi je s skoraj desetletnim sodelovanjem s Terrafolk ta svet popolnoma drugače predstavil. S Terrafolkom smo vedno poskušali biti hudomušni, virtuozni, pozitivni, čim manj obremenjeni, ker v klasiki si odsečeš prst, če se zmotiš en ton. Tu je bila drugačna dogma in to mi je bilo blazno všeč. Kasneje sem ustanovil tudi lastno skupino Kapobanda, kjer to doživljanje, nasmeh, hitre prste, otroško razposajenost skušam gojiti naprej. Za vsak projekt skušam imeti nek slogan: Kapobanda je bolj hudomušna, Funtango je bolj eleganten, James Bond slog, z Marko Hatlak Bandom pa sem uresničil željo še iz srednje šole po latino glasbi, funkyju, bobnih. Vsi ostali so komorni, brez bobnov, to pa je pravi bend, v katerem sem poleg harmonike tudi v vlogi pevca. Lansiral sem ga lani, a me ljudje še vedno poznajo bolj kot tango, etno, klasičnega harmonikarja. Gre za malce drugačno sprostitev.

In kam sodi rock, nad katerim ste se navduševali v mladosti?

Če je rock temperamenten, ga slišim tudi pri tangu, vendar se ne mečem v publiko, res pa včasih igram na kolenih. To je del moje duše, v vsakem mojem projektu se slikajo te korenine, a bolj v smislu nekontroliranosti energije, vrenja, strasti. Ker strast je tisto gonilo, a ga ne moreš natančno obrazložiti. Taki smo ljudje, eni bolj, drugi manj. Moj način pa je zelo ekstremen: od zelo grobega do zelo nežnega, od zelo glasnega do zelo tihega.

Če se pomudiva pri prihodnjih koncertih: konec julija Črna gora z violinistom Stefanom Milenkovičem, avgusta Križanke s Funtangom in Iztokom Mlakarjem.

Z Milenkovičem in projektom Tango Compas bomo nastopili na Kotor artu, potem imam nekaj manjših, tudi manj javnih nastopov, ki bodo priprava na največji letošnji koncert 10. avgusta v Križankah z Mlakarjem kot posebnim gostom. S Funtangom smo aprila na Kraljevem konservatoriju v Koebenhavnu posneli ploščo in zelo sem se potrudil, da bi nekako istočasno obeležili tako ploščo kot koncert v Križankah s tako čudovitim gostom. Upam, da bodo ljudje to tudi začutili. Čeprav smo imeli sedaj niz šestih koncertov s stoječimi ovacijami, kar mi le še potrjuje, da je to prava smer.

Na plošči so tri moje avtorske skladbe, Vivaldijeva Zima v mojem aranžmaju, nekaj Piazzollinih skladb, ena francoska. Stremel sem k širini, različnost glasbenih barv pa simbolizira tudi ovitek. Včasih sem na koncertu igral samo Piazzollo, zdaj pa menim, da je bolje, če dodam še kaj svoje glasbe, pa glasbe, ki me je zaznamovala kot klasika. Se mi zdi, da je to bolj zanimivo za občinstvo. Tudi tisti, ki ne bi nikoli poslušali klasike, jo slišijo. In obratno. Povabil sem še plesalko Mašo Kagao Knez, ki bo zaplesala ob skladbi sodobnega slovenskega skladatelja Uroša Rojka.

Z Iztokom Mlakarjem smo že sodelovali. Bili smo si všeč in to je obrodilo še nekaj naslednjih koncertov. Pridružil se nam bo v zadnjem delu koncerta, kjer bomo zaigrali njegove prepoznavne pesmi v našem instrumentariju. Slišali ga bomo pred večjo publiko, kajti ponavadi ima manjše koncerte.

Načrti za naprej?

V zadnjem letu je bilo noro, izdal sem tri plošče. Jeseni bom imel cikel koncertov na Ljubljanskem gradu, kjer bom vsake tri tedne nastopil z drugim repertoarjem in drugo zasedbo. Pripravljam tudi novo solo ploščo, tako da dela ne zmanjka. Če ne, si ga pa naredimo, ga je dovolj.

Pa lahko svobodni glasbenik preživi v Sloveniji?

Sam živim izključno s tem, nič mi ne manjka. Je pa to seveda odločitev, ker ne gre le za osem ur. V eni točki sem glasbenik, v drugi menedžer, organiziram vse projekte, pogodbe, dogovarjanja. Biti moraš dosleden, imeti moraš živce. Trudim se in zdi se mi, da zaenkrat obvladujem.