Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

ROMAN Z RESNIČNO ZGODBO SAMURAJA

V zgodovinskem romanu Samuraj Shusaku Endo pripoveduje o resnični zgodovinski osebi, samuraju Hasekuri Rokuemonu, ki ga je šogunat leta 1613 poslal na odpravo v takratno Novo Španijo (Mehiko), kjer naj bi sklenil trgovski dogovor z Evropo v zameno za pravico evropskih misijonarjev do širjenja krščanstva na Japonskem. Okoliščine so odpravo prisilile v nadaljnjo pot v Španijo, Francijo in v Vatikan. Trgovska pogajanja so propadla, saj so se v tem času politične razmere na Japonskem že spremenile, pričela se je politika preganjanja krščanstva in zapiranja države pred svetom. Ob vrnitvi na Japonsko, leta 1620, je bil Hasekura Rokuemon skupaj s celotno družino žrtev preganjanja. Endov roman sloni na skoraj pozabljenem poglavju japonske zgodovine. V njem preplete svetovne zgodovinske okoliščine z usodo skromnega samuraja. Ves čas ostaja zvest zgodovinskim dejstvom, hkrati pa pot odprave pretvori v ganljivo pripoved o duhovnem potovanju.

Shusaku Endo (1923-1996) je eden najpomembnejših japonskih pisateljev 20. stoletja, pri nas poznan po romanu Molk. Pričujoči roman je prevedel Iztok Ilc.

GRAMOZ - LIPUŠEV ROMAN, ZAZNAMOVAN Z VOJNO TEMATIKO

V ospredju Lipuševega romana je spomin na izgubljene bližnje, ki jih je ukradla temna noč nacizma. "Pripoved se razkraja, ni klasična, fabulativna, ki bi se linearno odvila od začetka proti svojemu koncu. Sestavljena je iz fragmentov o usodi taboriščnic, opisov trpljenja v koncentracijskem taborišču, spominskem obisku poznejših generacij v nekdanjem taborišču in njihovem soočanju s tragično usodo prednikov ter premislekov o jeziku. Ti fragmenti se povezujejo v spomenik, ki je tu z namenom oporekanja pozabi. Nadrobni, mestoma že groteskni opisi "proizvodnje smrti" v Lipuševem izvirnem pesniškem jeziku so tu v funkciji spominjanja," je v spremni besedi zapisal Blaž Gselman.

Florjan Lipuš (1937) velja za enega najpomembnejših slovenskih pripovednikov na avstrijskem Koroškem. S pisateljevanjem se je ukvarjal že v dijaških letih, proslavil pa se je z romanom Zmote dijaka Tjaža. Bil je med ustanovitelji osrednje koroške literarne revije Mladje, ki jo je več kot 20 let tudi urejal. Za svoj književni opus je leta 2004 prejel Prešernovo nagrado, istega leta je bil z romanom Boštjanov let nominiran za kresnika. Leto pozneje je bil na Dunaju odlikovan s častno nagrado za književnost.

SAMO LJUBEZEN - ROMAN O ODRAŠČANJU

Knjiga Samo ljubezen prinaša pronicljiv portret skoraj čisto običajnega vsakdana najstnika: prijateljstva, prve zaljubljenosti, doma, šole in glasbe. Protagonist Jonathan je prvič zaljubljen. Znajde se v precepu, naj ugodi prijatelju ali sledi svojim željam. Na prvi pogled gre za portret odraščanja, prvih resnejših odločitev in izkušenj, ki se niti ne zdijo usodne, a življenje je nepredvidljivo.

Norveški pisatelj Sverre Henmo (1968) z izostrenimi čuti opazuje svet mladih, ki ga opazuje z nič manj nabrušenim in obenem občutljivim peresom. Njegova dela, tako za odrasle kot mladino, so prevedena v več jezikov, prejela so več priznanj in nagrad, tudi nagrado norveškega ministrstva za kulturo. Za prevod prvega avtorjevega dela poslovenjenega v slovenščino je poskrbel Darko Čuden.

MONOGRAFIJA O JANEZU LUDVIKU SCHÖNLEBNU - CELOSTNA OBRAVNAVA VALVASORJEVEGA PREDHODNIKA

Monografija prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618-1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki je bil po krivici spregledan in doslej še ni bil deležen celostne obravnave. Avtorica podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili še neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije pa se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo.

Monika Deželak Trojar (1982) je po diplomi iz zgodovine in latinskega jezika s književnostjo doktorirala iz zgodovinskih znanosti. Zaposlena je na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se s starejšim slovenskim slovstvom 17. in 18. stoletja in z zgodovinopisjem 17. stoletja.