Intervju 15.8.2017 8:15

Urednica Alenka Veler: Mlade bralce moramo jemati skrajno resno

pogovarjala se je Alenka Vesenjak

Ljubljana, 15. avgusta - Urednica mladinskega leposlovja pri Mladinski knjigi Alenka Veler je v pogovoru za STA razmišljala o bralcih: kako to postanejo, kako jih motivirati, da to ostanejo in kako nekateri preprosto niso bralci. In zaradi tega ni konec sveta.

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg. Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler. Foto: Anže Malovrh/STA

Ljubljana, Kongresni trg.
Intervju z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler.
Foto: Anže Malovrh/STA

Ali neizpodbitno drži, da se v zadnji triadi osnovne šole izgubljajo bralci?

V zadnji triadi je upad bralcev vsekakor opazen, še posebej, ko gredo v srednjo šolo.

Zdaj bi morala zavzdihniti, kam gre ta novodobni svet?

Po moje ne, saj je že od nekdaj tako. Eni smo brali, drugi ne. Bralne navade se spreminjajo, ampak ne tako zelo drastično. Pred kratkim sem naletela na članek o neki novejši raziskavi branja, ki je izšel v ZDA in izhajal iz tamkajšnjih razmer, ki pa se, kot vedno, zrcalijo tudi v Evropi, da so konec 20. stoletja beležili izrazit padec mladih bralcev, a Harry Potter je bil prelomnica. Okrog leta 2008 se je trend zelo popravil, tudi izposoja v knjižnicah in kar je najbolj zanimivo: ta trend se v zadnjih letih še zvišuje. Potter ima absolutne zasluge za to, da so otroci spet začeli brati.

O kateri starostni skupini govoriva?

Prednajstiški in najstniški, a pri Potterju je zanimivo predvsem to, da so ga brali tudi odrasli.
Ne glede na Potterja. Zakaj torej pride do upada bralcev v zadnji triadi?

V šoli je vse več obveznosti, to je že priprava na srednjo šolo, takrat so bolj pripuščeni k računalniku, novim tehnologijam, imajo druge dejavnosti, konča se glasno branje staršev ... V srednji šoli pa jih veliko sploh ne bere več. Prevladajo drugi interesi - šport, druženje in zabava. Midve zdaj govoriva o leposlovju. Če recimo vprašate mularijo, ki je včasih brala, zdaj pa ne več, reče: saj mi beremo, morda ne leposlovja, ampak beremo pa ves čas - na spletu.

Ampak promotorji branja se ne predajo...

Se ne, na srečo. Tu je recimo projekt Rastem s knjigo Javne agencije za knjigo RS, poskus na nacionalni ravni, ko 7. razredom osnovne šole in prvim letnikom srednje šole podarijo knjigo slovenskega avtorja ali avtorice. Vsako leto razdelijo okoli 22.000 izvodov dveh naslovov. Potem pa je odvisno od posameznih šol, ali avtorje povabijo na pogovor ali ne. Sicer pa se vsak trudi po svoje: zelo pomembni so knjižničarke in knjižničarji, prav tako učiteljice in učitelji slovenščine.

Toda moje osebno mnenje je: eni beremo in drugi ne in če nekdo ni za branje, pač ni, zaradi tega ni nujno kaj slabši človek. Prepričati nebralca, da bo začel brati, je odvisno od toliko faktorjev, da je neutemeljeno visoko pričakovanje, da bomo mi, ki se z mladinsko literaturo ukvarjamo, tega človeka spreobrnili. Nimam recepta. Ključno je po moje negovanje branja v otroški in prednajstniški dobi, da otrokom vzbudimo ljubezen do zgodbe, do užitka, ki se ob tem poraja. Zelo pomemben je tudi zgled doma. In ne pozabimo, če bi bila knjiga bolj cenjena v javnem življenju, bi se to tudi nekje poznalo.

Kakšnim smernicam sledite, ko sestavljate knjižni program?

Izhajam iz tega, da poskušam začutiti, kaj bi lahko mlade bralce pritegnilo, obenem pa mene kot bralko zadovoljilo. Če ne pozabiš bistvenega, kaj je tisto, kar je res dobro, ne glede v katerem starostnem obdobju si, potem ni težav. Zelo pomembno mi je, da imajo knjige sporočilo, za katerim kot urednica lahko stojim. Izbiram dela iz različnih jezikov, ob katerih se bralci seznanjajo z drugimi načini razmišljanja, življenja, brskam za kakovostnimi avtorji in knjigami, ki prispevajo k boljšemu sobivanju. Zdaj je obdobje, ko izhaja res kakovostna problemska literatura za mladino in se je včasih kar težko odločiti, kaj izdati in česa ne. Ne smem pozabiti na bralce fantazijske književnosti, misliti pa moram seveda tudi na to, da obstajajo bralci, ki raje berejo lahkotnejše knjige in tudi na to, da smo velika hiša, ki mora preživeti veliko število zaposlenih. Zato moram slediti trendom ter vohljati za dobro žanrsko literaturo. Mislim pa, da je dolgoročno bolje staviti na kakovostne knjige, ki imajo med bralci praviloma mnogo daljše življenje.

Kako pa kaže izvirnemu slovenskemu leposlovju za mladino?

Na leto na uredništvo prispe okoli 50 rokopisov. Od tega izdamo na leto dva, tri. Če bi jih bilo res kakovostnih še več, bi jih z veseljem izdala. Je pa izvirna knjiga seveda veliko dražja, zahteva neprimerno več časa in energije kot prevodna.

Toliko rokopisov pride na uredništvo?

Ja, ampak večina jih je od srednješolcev, ki pišejo, ali pa tistih, ki bi preprosto radi nekaj objavili. V zadnjem obdobju prihaja nekoliko manj rokopisov zaradi natečaja modra ptica za mladinski roman. Večina avtorjev in avtoric se koncentrira nanj. Natečaj je postal zelo dragocen vir rokopisov, saj nanj prispejo tudi dela avtorjev, ki doslej za mladino še niso pisali ali z Mladinsko knjigo še niso sodelovali - kot denimo Miha Mazzini in Suzana Tratnik. Tu je še Vinko Moderndorfer, ki je z nami že delal, a ga je prav natečaj spodbudil k pisanju del za mladino. Izplen zadnjega razpisa bo na koncu kar pet knjig, kar je odlično.

Glede na izjemno priljubljenost fantazijske literature je kar malo nenavadno, se vam ne zdi, da še nimamo še slovenske sage?

Preprosto se pri nas še ni našel avtor, ki bi obvladal ta žanr. Večina rokopisov, ki jih dobivam, je sicer fantazijskih. Pišejo jih v glavnem mulci, pri katerih takoj vidim, kaj berejo. Ko so bili aktualni vampirji, je bilo recimo veliko besedil umeščenih v Anglijo ali Ameriko in glavni junaki so imeli čekane. Problem pri pisanju dobre fantazijske literature je, da mora avtor z veliko discipline vzpostaviti svet, ki je verjeten in v katerem se mora vse ujemati. Ne zadošča, da se ves čas nekaj dogaja brez prave motivacije, umeščenosti v čas in prostor. Jelka Godec Schmidt je recimo napisala Potovalnik, njej je to zelo dobro uspelo, a ta knjiga, namenjena prednajstnikom, je bila povsem prezrta. Tu je še Marget Belani z Varuhi skrivnosti, ki jih je zastavila kot trilogijo ... No, s tem sem imela opravka jaz.

Večkrat poudarjate, da je treba mlade bralce jemati strogo resno, da je za njih dobro le najboljše.

Mladi berejo najrazličnejše reči in dobri bralci ponavadi požirajo tako bolj zahtevno kot tudi žanrsko literaturo. Verjamem pa, da prepoznajo blef - če jih avtorji ne jemljejo resno, bodo to opazili in zelo dobro argumentirali, kaj je tisto, kar jih zmoti. Lani sem bila na konvenciji YALC v sklopu londonskega Comic Cona, na literarnem festivalu, ki ga je letos v treh dneh obiskalo 40.000 mulcev! Tam je bila zbrana smetana večinoma angleških avtorjev za mladino, ki so od jutra do večera na pogovornih dogodkih resno debatirali z bralci in podpisovali knjige. Glede na to, da so bili tam priljubljeni in uveljavljeni avtorji, je bilo zabavno poslušati vprašanja o kakšnem vsebinskem zdrsu ali nejasnosti. Neizprosni znajo biti ti bralci, kar se večkrat pokaže tudi v debatah v bralnem klubu Fejstbukerji.

Vi ste mentorica tega bralnega kluba. Kako vam gre?

Mislim, da zelo dobro. Bralni klub, ki je zadnji dve leti med oktobrom in majem poteka v knjigarni Konzorcij, združuje pet strastnih bralcev - eno osnovnošolko, štiri srednješolce. Ti pred občinstvom in z njim debatirajo o knjigah, ki so jih navdušile tako zelo, da so jih izbrali za debato. Vsak mesec predlagajo en naslov ali serijo ali pa več knjig s podobno tematiko in sami pripravijo literarni dogodek, na katerem spoznamo avtorje knjig, vsebino in seveda sledimo intenzivnim debatam, ki tudi meni kot urednici marsikdaj dajo pošteno misliti. Fejstbukerji so se razvili v dobre moderatorje literarnih dogodkov, pišejo bralna priporočila za revijo Pil, zadnje čase mi pomagajo tudi pri kakšni uredniški odločitvi.

Dejstvo je, da mladi, ki veliko berejo, potrebujejo prostor za pogovor, druženje. Izkušnja z YALC in s fejstbukerji sta dokaz za to. Iz tega je nastala pobuda za literarni festival, ki je konec aprila potekal v Vodnikovi domačiji in Kinu Šiška. V produkciji Vodnikove domačije in Mladinske knjige ter številnih drugih partnerjev smo izvedli prvi Mladinski festival angažiranega pisanja Itn., na katerem se je v dveh dneh zvrstilo 11 večinoma zelo dobro obiskanih dogodkov. Predstavili smo avtorje in novozidane knjige, na sporedu so bili pogovori, pripovedovalski dogodek ob striporomanu, pesniški večer gimnazijcev, nočno filozofsko premišljevanje, koncert s hip hop avtorji, stripovska delavnica, v hiši sta delovali festivalska knjigarna in kavarna.

Pa mladi kupujejo knjige?

Po mojih izkušnjah jih kupujejo, ampak si jih večina zelo težko privošči. Dejstvo je, da ogromno mladih kupuje angleške knjige, nasploh je to pomemben segment branja med mladimi pri nas, ki ga ne smemo zanemariti. Te knjige so dostopne v mehki vezavi in zato cenejše. Knjigo v slovenščini, ki stane 27 evrov, si bo večina zelo težko privoščila. Imeti bi morali več žepnih izdaj, ki pa pri nas spet niso tako poceni kot tiste v angleškem jeziku. Če mlade vprašaš, ali raje berejo dober prevod ali angleško knjigo, je odgovor samoumeven: dober prevod. In to je to: tvoj jezik je tvoje orodje, užitek ob branju je zagotovo večji, če zapisano razumeš. Sicer nimam čisto nič proti brušenju jezikovnega znanja ob branju knjig v tujem jeziku, toda, hej, izražamo se v slovenščini, to smo mi. Dobra knjiga bi morala biti cenovno dostopna vsem - ne samo v knjižnicah. In tukaj bi lahko kaj več naredila tudi država s svojo davčno politiko, povezano s knjigo.

Nekateri pedagogi in drugi zaskrbljeni v zrak vijejo roke, ko zaslišijo - nove tehnologije. So res tako kvarne?

Mislim, da ne. Samo razumno jih je treba uporabljati. Meni se zdi zelo zanimivo, da se mladi požvižgajo na e-knjige. Hočejo papir! Pa veste zakaj? Da se vidi, kaj bereš, to je del tebe, to je del imidža - tako kot z majico svoje najljubše glasbene skupine tudi s knjigo nekaj sporočaš.