Gašper Kralj: Največji civilizacijski dosežek ni podaljševanje življenja, ampak blaženje bolečine

Gašper Kralj je z Rokom trajanja napisal zelo nenavaden roman, v katerem sledimo prvoosebnemu pripovedovalcu, samooklicanemu profesionalcu paliativne oskrbe umirajočih. Protagonistovi zapiski, ki poganjajo roman, so vse bolj nezanesljivi, dogajajo se vse bolj nenavadne reči.

V dopisnem pogovoru, ali bolje vprašalniku, kot ga imenuje Kralj, sva se dotaknila nekaterih tem, ob katere bralec trči ob Roka trajanja.

Ko sem v stresu, berem izključno osmrtnice, pravi protagonist v Roku trajanja. Osmrtnice v življenju in literaturi pogosto igrajo vlogo nekakšnega sprožilca. Ali greš na pogreb ali se zgodba s tem zaplete ali, kot v vašem romanu, protagonista pomirijo. Kakšen odnos imate vi sami do črno obrobljenih okvirčkov v časopisu?

Osmrtnice so ena od praks, ki odražajo naš odnos do smrti. Smiselno bi bilo, da so osebne, a so na splošno pravzaprav zelo enolične, standardizirane, kot da si ljudje z njimi ne bi hoteli dati preveč opravka. Sam jih navadno ne berem. Protagonista v romanu pa pomirjajo, ker iz njih vidi, da posel, s katerim se ukvarja, cveti.

Obstajajo tudi svetle izjeme, v španskem časopisu El Pais, na primer, kjer 21. marca že 23 let izhaja osmrtnica v obliki kratkega sporočila pokojni ženi. Vdovec vsako leto napiše kakšno posrečeno podrobnost o njunih sinovih, ji citira Borgesa, Nerudo, Salinasa in še koga, ki sta ga skupaj prebirala, ali navrže kakšno besedo, mobilec ali milenijec, ki je žena še ne pozna. Pisec pravi: nisem vernik, teh sporočil ne pišem njej, ampak v spomin nanjo. In pravi še: pišem tvite pred časom tvitov.

Navrgla bom še en citat iz romana. "(...) in za šankom Katarina, ki me ni spraševala, kaj bom, ampak mi je vsakič postregla z brezplačnimi ostanki piva, ki so se čez dan nabrali v kozarci ob pipi nad sodom." Vaš junak ves čas pije te postane ostanke. Lahko pojasnite ozadje tega početja?

Izkušeni pivci se bodo gotovo strinjali z mano, da je postano pivo po okusu precej ogaben in po videzu urinu podoben napitek. Negovalec v romanu pa ima velike težave že s pogledom na telesne tekočine svojih strank. Kako lahko potem pije ta gnus? Uživanje teh ostankov nekako meče drugačno luč na njegov pretanjeni čut za higieno, ki je že med izvajanjem nege, recimo med menjavo plenic, izpostavljen hudim pretresom. Na simbolni ravni pa to najbrž pomeni še kaj več, vsakršni ostanki ali odpadki, tudi človeški, so v nasprotju s sterilno čistočo, s katero se zahodne družbe soočajo s smrtjo, tako v bolnišnicah in hospicih kot v domovih z ostarele. Ta podrobnost nekako izpostavi to protislovje.

Klasično vprašanje: kako se vam je porajala tema? Ste se, glede na zelo natančne opise nege, oskrbe, s kom posvetovali?

Tema se je porajala z likom, ki se je prikazal med samim pisanjem. Nisem vnaprej vedel, da bom pisal o paliativi, a je bil negovalec, njegov pripovedni glas, tako prepričljiv, da se je iz stranskega lika spremenil v glavnega protagonista in mi tematiko tako rekoč vsilil.

Čeprav je pripovedovalec v Roku trajanja profesionalec iz primarne nege umirajočih na domu, sam nimam praktičnih izkušenj s tega področja, in čeprav beseda v knjigi teče o paliativi, v romanu pravzaprav ne gre za skrb za umirajoče. Z drugimi besedami, knjiga pripoveduje o paliativi, da bi preko nje spregovorila o mnogo drugih s tem delikatnim delom povezanih temah. O smrti, o končevanju na splošno, o medosebnih odnosih.

O skrbi za umirajoče sem prebral kar precej. Zadevo, o kateri hočeš pisati, moraš dovolj dobro asimilirati, da si prepričljiv. Pri odlomkih, ki so bolj tehnični, se pravi neposredno vezani na negovalne vizite, reakcije pacientov, diagnoze in podobno sem se malo posvetoval z medicinsko sestro. Raziskovanje je sestavni del pisanja. Mogoče celo najbolj plodovit del. Tisti, pri katerem se polniš, kajti med pisanjem se prazniš. Vsaj sam to občutim tako.

Kako sami dojamete sodobno umiranje? Se vam zdi, da je to tabu in da živi hočejo na vso silo živeti, daleč stran od tistih, ki gredo onstran? Da so ljudje potisnjeni v domove, bolnice, da so njihova družba le še negovalci?

Umetnost umiranja zveni kot oksimoron, a nekoč je bila ars moriendi del splošne izobrazbe. Ne trdim, da je bilo umiranje ali doživljanje smrti kaj lažje. Največji civilizacijski dosežek ni podaljševanje življenja, ampak blaženje bolečine. A čeprav so še pred stoletjem ljudje umirali v hujših bolečinah in v povprečju pol mlajši kot danes, so se običajno poslavljali med svojimi bližnjimi, zraven so bili pogosto otroci. Domala vsi so bili priča umiranju kakšnega svojca.

Danes niti ne vemo, kaj naj z informacijo, nimamo besed, ne znamo ustrezno izraziti čustev. V tem smislu je bilo doživljanje smrti še razmeroma nedavno precej manj travmatično, smrt in umiranje sta bila nekaj bistveno bolj vsakdanjega, bila sta del javnega življenja.

Zaradi razvoja medicine in pojava porabniške družbe, ki goji kult brezhibnega telesa in večne mladosti, so bili sredi minulega stoletja stari in umirajoči umaknjeni z oči javnosti. Umiranje in smrt sta se tako iz domače postelje in kroga svojcev preselila v bolnišnice in domove za ostarele. Tam so se z ljudmi v zadnjem obdobju življenja namesto bližnjih začeli ukvarjati neznanci: zdravniki in medicinsko osebje. Norbert Elias pravi, da v zgodovini človeštva umirajoči še nikdar niso bili tako higienično odstranjeni iz družbe. Največji problem umirajočih sta postala izolacija in osamljenost.

Čeprav še danes veliko ljudi svoje zadnje trenutke preživlja osamljenih za stenami ustanov, je vendarle opaziti spremembe, za katere si od pionirskega dela Elizabeth Kübler-Ross prizadeva paliativna oskrba. Poudarek je na etiki kakovosti življenja. Na tem načelu temelji tudi delo ljubljanskega Hospica. Ne gre za podaljševanje ali skrajševanje življenja, ampak za dostojno končevanje. To težnjo ponazarja tudi negovalec v romanu. Njegova vrlina je navzočnost, ni pa duhovnik ali zdravnik. Pripada tretji generaciji skrbnikov za umirajoče.

Enkrat ste rekli, da če do 40. leta ne boste napisali romana, potem ga ne boste nikoli? Vam ta simbolika let, ki je pravzaprav nujno povezana tudi s temo, o kateri ste zgoraj razmišljali, resnično kaj pomeni?

Glede to, da živimo v starajočih se družbah, se starostna meja za pisce prvencev pomika navzgor. To lahko vidimo iz literarnih revij in strani časopisov, ki objavljajo sezname, narejene po starosti avtorja. Pred leti si moral za to, da so te uvrstili med mlade perspektivne romanopisce, prvenec izdati pri dvajsetih ali tridesetih. Danes jih imaš lahko štirideset. Sam sem bil za mladega pisatelja označen letos na evropskem festivalu prvencev v Budimpešti, in nisem bil najstarejši. Zadeva je bizarna. Seveda ni pomembno, koliko let imaš, pomembno je, ali imaš kaj povedati, ne glede na to, kdaj to poveš.

Okoli starostne meje obstaja še druga, bolj osebna in praktična plat zgodbe. Mejo sem si res postavil, a je bila bolj rezultat negotovosti. Pisal sem prvi roman in med krizami, ki so bile kar pogoste, me je obhajal strah; ali je romanopisje sploh moja stvar. Ali sem pisanju romana, ki je bilo zelo nepredvidljivo, res pripravljen posvetiti toliko časa in energije, ali sem zadevo sposoben napisati do konca, in če iz vsega skupaj nazadnje ne bo nič ... V takih trenutkih mi je, da sem lažje nadaljeval, pomagala provizorična meja, kot neki rok ali signal v prihodnosti.

V Roku trajanja je tudi veliko dovtipnosti, ironije... Kakšen je vaš odnos do humorja? Kakšno vlogo po vašem mnenju igra pri preživetju? Tudi v najbolj mizernih situacijah...

Mislim, da je humor pri pisanju zelo pomemben. Poglejte recimo Becketta, če se ne bi šalil, bi težko vzdržal. Tako recimo pravi Paul Auster, za katerega je roman Watt, ki ga je Beckett pisal skrivaje se pred nacisti v francoski vasici Roussillon, eden najbolj smešnih romanov v angleščini. Auster zanj pravi, da meji na norost. Humor v vsakem primeru ni samo šala. Je šala, ki nas sili k razmišljanju. Lahko je pa tudi varovalka, še zlasti v težkih trenutkih, v katerih se, da ne bi čisto obmolknili, malo pošalimo, posmejimo ali pa navržemo kakšen dovtip. V takih situacijah je humor odraz naših tesnob, frustracij, strahov. Kurt Vonnegut pravi, da je humor skoraj fiziološki odziv na strah. Morda je roman, ki govori o smrti in umiranju, ravno zato tako humoren, kot pravite.

Malo za šalo malo zares. Na koncu romana sem protagonistu že kar težko sledila. Pa vi?

Zelo! Komaj sem mu sledil, saj še sam sebe komaj dohaja. Ampak do takrat sem ga že dodobra spoznal, tako da ni bilo panike, če mi je ušel. Sem šel pač za njim. Nisem se pa mogel ustaviti, ker se tudi sam ne more ustaviti. Govori oziroma piše v svoj dnevnik in to počne v ritmu, ki je vse bolj vrtoglav. Pada iz skrajnosti v skrajnost. Ni več jasno, ni pomembno, ali je nor, luciden, blodnjav, paranoičen. Samo še poroča. Piše, torej je. Če obmolkne, če neha pisati, neha obstajati. Nekako tako.