Vileniški nagrajenec Andruhovič za STA: Srečo je težko izolirati od nesreče, ki jo obkroža

Literarno pot ste začeli kot pesnik. Leta 1985 ste izdali pesniško zbirko Nebo in mestni trgi ter z Viktorjem Neborakom in Oleksandrom Irvancem ustanovili literarno-performativo skupino Bu-Ba-Bu (slovensko v navezavi na burlesko, farso in bufonado). Skupina je ključno zaznamovala literarno sceno ravno v obdobju pred in po osamosvojitvi Ukrajine leta 1991. Uprli ste se socialističnemu realizmu kot edini pravi smeri v tedanji ukrajinski literaturi. Kako se spominjate tega obdobja?

Spominjam se ga zelo jasno - kot bi bilo včeraj. Zadnja leta pod sovjetskim sistemom so bila neke vrste začetek prihodnosti. Čas se je resnično premaknil z mrtve točke "zgodovinske stabilnosti". Vsi smo čutili, da smo obdani z vse več svobode - hkrati pa smo se ponovno iznašli in odkrili vse več svobode v nas samih. A kljub temu situacija ni bila povsem vedra in jasna, ravno nasprotno: ves čas smo iz daljave čutili grožnjo, da se bodo ostaline starega režima vrnile in nas uničile. Zato smo se skozi našo ustvarjalnost, poezijo in performanse z izničevanjem tabujev, norm in cenzure na vso moč trudili rogati vsem sistemskim diskurzom. Rekel bi, da je bilo to najsrečnejše obdobje mojega prejšnjega življenja. (nasmeh)

Satiro in grotesko, ki je prežemala vašo poezijo, ste kasneje vtkali tudi v prozna dela. V slovenščini lahko beremo zgolj Dvanajst krogov (2003), zato se bom glede sloga naslonila zgolj na ta roman. V njemu uporabite različne jezikovne lege - od preprostega do visokega jezika, velikokrat vstopate v besedilo in podajate različne možnosti razpleta zgodbe, aluzije na predhodna dela, včasih namensko navajate tudi netočnosti in s tem bralca begate. Skratka, zdi se mi, da se z bralcem med pisanjem veliko ukvarjate ... je to neke vrste performativnost skozi literaturo?

Seveda. Roman Dvanajst krogov sem napisal kot bolj ali manj izkušen avtor. V 90-ih letih sem objavil prve tri romane Rekreacije (1992), Moskoviada (1993) in Perverzija (1996) (*op. Andruhovičeva t.i. romaneskna postmodernistična trojka) in številne eseje. Šlo je za neke vrste ustvarjalno evolucijo - razvil sem nekaj idej glede Srednje in Vzhodne Evrope in Ukrajine kot dela tega območja. Zelo sem se osredotočil na dve ključni osebni izhodišči:

Prvič: Kako ohraniti individualnost, lastno avtorsko polje, ki mora biti vselej zelo prepoznavno?
Drugič: Kako doseči, da bo vsako moje novo delo drugačno od predhodnega in kako presenetiti bralce, jim vselej postreči z nečem nepričakovanim?

Vaše vprašanje o performativnosti v mojih delih je zelo na mestu, saj je pomemben element moje pisave. Ameriški prevajalec mojega romana Perverzija Michael Naydan je delo celo označil za romaneskni performans.

Naslov romana je povzet po Dvanajstih krogih pomladi, kot si jih je zamislil lvovski pesnik Bogdan Igor Antonič, ki ga v delu tudi predstavite. Z Antoničem ste se ukvarjali v svoji doktorski disertaciji. Bi nam na kratko povedali, zakaj ga tako cenite kot literata?

Seveda, z največjim veseljem. Prvič. Za Antoniča bi lahko rekel, da je bil moja prva ljubezen v poeziji. Z nekaterimi njegovimi pesmimi sem se prvič srečal, ko sem bil star 15 ali 16 let, nato pa sem sam začel pesniti. Nikoli poprej si nisem mislil, da imamo v Lvovu tako velikega pesnika.

Drugič. V 30-ih letih minulega stoletja je bil Antonič zelo inovativen, njegov pesniški izraz je bil svež in moderen. Pravzaprav je bil predstavnik visokega evropskega modernizma v ukrajinski literaturi. Razvil je samosvoj nadrealistični slog vizionarske poezije in zato ostaja zelo pomembna osebnost v aktualnem literarnem diskurzu.

Tretjič. Antoniča so za kultnega pesnika priznavali pripadniki različnih generacij mladih ukrajinskih pesnikov - sprva v 60-ih letih, nato v 80-ih, to je moja generacija, in kasneje še v začetku novega stoletja. Zaradi njegove rane smrti leta 1937, star je bil le 27 let, je za vselej ostal mlad in velja za neke vrste "kulturnega heroja", podobno kot Arthur Rimbaud, Guillaume Apollinaire ali Jim Morrison.

In nenazadnje - zelo pritegne tudi njegova skrivnostna osebnost. Antoničeva biografija na več točkah ostaja zavita v meglo, kar odpira možnosti za razmislek o njegovih alternativnih življenjskih zgodbah.

Tudi sicer se veliko ukvarjate s tradicijo, omenjate haculske noše, rituale in druge elemente iz ukrajinske folklore. A zdi se, da z določeno ironijo. Kdaj oklepanje tradicije in pa hkrati tudi neke zgodovinske situacije po vašem mnenju preide v nezdravo nostalgijo, ki zavira razvoj neke države?

Všeč mi je vaš izraz "nezdrava nostalgija". No - seveda je pri mojem pisanju o elementih povezanih s haculsko tradicijo v ospredju veliko ironije. Regija, v kateri sem bil rojen, sem odraščal in v kateri še živim, pa ni t.i. resnična haculska regija. Ta se začne 80 do 100 kilometrov stran. Tako da smo bili vselej obkroženi z raznolikimi znaki oziroma objekti psevdo-haculskega kiča. Torej bi težko parodiral ta "sladki eksotični slog".

Kar se tiče drugega dela vašega vprašanja, mislim, da se določeni "tradicionalni osnovi" ne moremo izogniti, lahko pa smo, skozi postmoderno inkluzivnost, do nje kritični. Danes v Ukrajini iščemo neke vrste pravo ravnovesje, še posebej v kontekstu ruske vojaške agresije. In številni Ukrajinci so se zalotili pri razvijanju nove identitete - biti istočasno Ukrajinec in Evropejec.

V Dvanajstih krogih navedete, da se v vaših delih junaki oz. njihove usode na nek način ponavljajo. Iz romana prav tako veje ideja o cikličnosti naših življenj, o vračanjih na isto točko in o tem, da se iz napak ničesar ne naučimo. Pomenljiv je stavek: "Nikoli ne pojdite tja, kjer ste nekoč umirali." A kljub vsemu gremo.

Tako. Naj sprva povem, da po mojem mnenju avtorji ne bi smeli preveč komentirati svojih del, ker s tem tvegamo, da bi vse pokvarili (nasmeh). A vrniva se k romanu. V bistvu je vse v mitologiji. V Dvanajstih krogih je mitološki kontekst vselej prisoten. Vemo, da je mit neke vrste vzorec obnašanja, ki je univerzalne in repetitivne narave.

Denimo eden glavnih junakov v delu, Karl Joseph Zumbrunnen, bi lahko predstavljal sodobno utelešenje Orfeja - zakaj pa ne? Torej, stavek, ki ste ga navedli v vprašanju, bi bolj točno zvenel takole: "Ne moreš si pomagati, a pojdi na kraj, kjer si nekoč umrl."

V Dvanajstih krogih so prisotne teme, ki tudi sicer zaznamujejo vaše delovanje literata, esejista in aktivista - približevanja Ukrajine EU ter sprejemanje oz. nesprejemanje z ene oz. druge strani, v prepletu s svetom, v katerem vladata kapitalizem in potrošništvo. Letos minevajo tri leta od dogodkov na Trgu neodvisnosti, Majdanu, v Kijevu. Kakšna je v vaših očeh Ukrajina danes?

Kakšna je razlika med Ukrajino pred in po Majdanu? Rekel bi, da ogromna. Imeli smo državo, ki je imela zgolj eno opcijo za prihodnost ali naj raje rečem - ni imela prihodnosti. Ta možnost je bila, da bi Ukrajina ostala zanemarjena provinca "ruskega sveta" z avtoritarno marionetno vlado, v kateri so lopovi in jo zaznamuje korupcija. Danes, po Majdanu, imamo državo, ki se bori za mnogo boljšo možnost - biti del zahodnega demokratičnega sveta ter del Evrope.

Seveda je hudičevo zakomplicirano doseči ta cilj, na poti h kateremu smo izgubili na tisoče življenj, še posebej v vojaškem konfliktu na vzhodni meji. Vloga Majdana ni bila v tem, da bomo čez noč postali zadovoljni, temveč da nam ponudi možnost postati normalna in svobodna evropska država. Zato menim, da smo danes bolj evropski.

Tudi Evropska unija je trenutno v krizi, ko so se postavljeni ideali zamajali. Velika Britanija je na poti izstopa, soočeni smo z begunsko krizo, dogajajo se terorističnimi napadi itd. Kako vi vidite Evropo danes? Kaj so po vaši presoji tiste stvari, ki jo lahko ohranijo trdno za prihodnost?

Seveda je današnja Evropa polna nevarnosti in groženj do te mere, da ima lahko marsikdo pomisleke, ali bo Evropska unija čez 10, 15 let še obstajala. Gre za objektivno razumevanje - svet je še vedno zapleten, majav, krut, včasih tudi izredno tragičen. Tako ne moremo pričakovati, da lahko na izbranem "srečnem kontinentu" vzpostavimo neke vrste raj. Še posebej, če ima ta kontinent težnjo biti glavni igralec.

Prav tako je srečo težko izolirati od nesreče, ki jo obkroža. To je glavni izziv, s katerim se soočajo Evropejci. Svoje cone ugodja niso pripravljeni zapustiti in sprejeti eksistencialne preizkušnje kot dela neizbežne resničnosti.

Vseeno pa ukrajinska javnost Evropsko unijo še vedno razume kot najboljši socialni in ekonomski projekt, ki ga je ustvarilo človeštvo. Številni Ukrajinci - pri vsaki raziskavi, izvedeni po letu 2000, jih je vsaj 50, včasih pa tudi 70 odstotkov - kot edino možnost za razvoj svoje države prepoznavajo v evropski povezavi.

Ravno zato lahko Ukrajince danes označimo za edine "evrooptimiste" (nasmeh). Menim, da Evropa ta hip potrebuje tovrstni optimizem, hkrati pa odprtost do preizkušenj in izzivov ter pripravljenost na zaščito evropskih vrednot, pa tudi na boj zanje, tako kot to počnejo številni Ukrajinci.

V zahodnih medijih je malo znanega o aktualnem dogajanju v Ukrajini. Po dogodkih povezanih z Majdanom in Krimom je prišlo do nekakšnega mrka tozadevnih informacij. Kaj se danes dogaja na vzhodni meji z Rusijo?

Sredi leta 2015 je vojaški spopad dosegel raven pozicijskega konflikta. Frontna linija je bolj ali manj stabilna, z ruske strani ni ofenzive, zgolj manjše lokalne provokacije. Cilj ukrajinske vojske je preprečevanje prodiranja ruske vojske globlje v Ukrajino. To še vedno terja žrtve, tako med vojaki kot civilisti. Edina rešitev bi bil umik ruskih enot na rusko ozemlje, da bi lahko Ukrajina ponovno nadzorovala svojo vzhodno mejo. Še vedno se dogaja veliko zadev, o katerih bi zahodni mediji lahko poročali, a se morda iz zahodne perspektive vse skupaj ne zdi tako dramatično, kot je to bilo ob izbruhu vojne.

Vrniva se k literaturi. Kako je v Ukrajini poskrbljeno za literate? Lahko preživite s svojim delom in kako vaša država skrbi za promocijo vaših del v tujini?

Menim, da se položaj ukrajinskih avtorjev občutno ne razlikuje od položaja kolegov v preostalih srednje- in vzhodnoevropskih državah. Nekateri lahko s svojim delom preživijo, še posebej, če ves čas sodelujejo z mediji, festivali ali produkcijskimi centri, drugi pa ne. Zgolj od prodaje svojih del lahko v Ukrajini živi morda pet avtorjev, ne več. V obdobju po Majdanu pa so opazne spremembe državne politike glede promocije novejše ukrajinske literature. Ustanovili so tudi Ukrajinski inštitut za knjigo. Poznam nekaj ljudi, ki bodo tam delali in upam, da bodo uspešni.

Kaj pa mlade generacije ukrajinskih literatov? Kakšna prihodnost je pred njimi?

Naj kar takoj povem, da so ti avtorji zelo različni. Kaj imajo skupnega? Visoke ambicije in absolutno notranjo svobodo. Imajo dobre izkušnje s potovanji v tujino, obiski mednarodnih festivalov, s komunikacijo in branjem v tujih jezikih ter s pridobivanjem subvencij in štipendij ukrajinskih in tujih fundacij. Rekel bi, da ustrezajo trenutnim procesom v literarnem svetu. Zelo me veseli, da na Vilenico prihaja eden boljših mladih ukrajinskih avtorjev Andrij Ljubka, dobitnik štipendije Srednjeevropske pobude za leto 2017. Tako bo tudi slovenska javnost dobila priložnost, da spozna njegov svojstven talent.