Mineva 150 let od smrti francoskega pesnika Charlesa Baudelairea

Charles Baudelaire (1821-1867) se je rodil v Parizu. Oče mu je umrl, ko mu je bilo šest let. Po očetovi smrti je z očimom in materjo živel v pogostih nesporazumih. Po maturi se je vpisal na pravo, a je študij, potem ko se je odločil, da bo umetnik, prekinil.

Očim ga je želel odvrniti od neurejenega življenja, zato ga je poslal v Indijo, toda pesnik se je že prej izkrcal in se s prvo ladjo vrnil v Francijo. Da bi prejel dediščino po očetu, je moral čakati do 21. leta, toda do tedaj se je že močno zadolžil. Na zahtevo družine so mu dodelili skrbnika premoženja, ki mu je mesečno izplačeval skromno rento.

Baudelaire, ključen del pariške boeme, je s pisanjem zaslužil slabo, zato je živel v pomanjkanju, a je kljub vsemu do smrti opravljal le pesniški poklic. Nikoli se ni poročil, imel pa je nekaj intimnih zvez, med njimi z mulatko Jeanne Duval, ki je pomembno vplivala na njegovo delo. Poleg pesmi je pisal eseje, likovne in literarne kritike.

Na prehodu romantike v simbolizem velja Baudelaire za začetnika moderne poezije. Želel je prenoviti francosko romantiko, v kateri je bilo po njegovi presoji preveč neposrednih čustvenih izlivov. Menil je, da občutja sodobnega človeka zahtevajo nov umetniški izraz.

Njegova lirika velja za začetek evropske dekadence in simbolizma. Njen osrednji motiv je romantično nasprotje med idealom in stvarnostjo, ki ga je Baudelaire obnovil v doslednejši obliki s tem, da ga je dopolnil z globljo in vsestransko podobo temnih strani življenja, naproti pa jim je postavil intenzivno težnjo po očiščenju ob dotiku z višjo resničnostjo.

Z motiviko čutne omame, zla, praznine in smrti je segel v skrajnosti subjektivnega doživljanja ter se približal nihilizmu. Svojo znamenito zbirko Rože zla je najavil že leta 1855, objavil pa dve leti kasneje. Zbirka je bila zaradi šestih moralno spornih pesmi sprva zasežena. Prva izdaja je obsegala 150 pesmi v petih ciklih, druga iz leta 1861, ki ji je avtor namesto prepovedanih dodal 35 novih pesmi, pa je izšla v šestih ciklih.

Zlorabljal je opij in veliko pil, na koncu življenja pa so ga pestile številne bolezni. Umrl je 31. avgusta 1867 v Parizu.

V slovenščino je prevedena tako njegova pesniška zbirka Rože zla kot pesmi v prozi Spleen, s katerimi je uvedel povsem novo pesniško obliko.