Umrl slikar Štefan Planinc

Nadrealistični poetiki se je Planinc zapisal v 60. letih in svoje podobe predstavljal v sanjskih postavitvah z melanholičnim predznakom.

Kot je v spremni besedi k eni od Planinčevih razstav v galeriji Isis ob 80. letnici poudaril umetnostni zgodovinar Milček Komelj, slikarjev pristop temelji na risarskem znanju slikarja Hansa Holbeina ml., kar daje njegovim prividom povsem natančno izrisanost.

"Upodobljena bitja in predmeti pa se mu ob vsej plastični otipljivosti nenehno izmikajo in ga s svojo lepoto zapeljujejo kot sirene, njegove Silfe. Tako nas klic življenja absurdno zapeljuje k neznanemu smrtnemu obzorju, pred katerim se nam lahko upanja razpršijo v deziluzijo, a nas vendar prežarjajo s čudenjem nad neznanskostjo in pogumom, s kakršnim se neustavljivi umetnik nezadržno vzpenja po gori svojih sanj, se pogreza v njeno drobovje ter se sprehaja skozi zgodovino, skozi verovanja, hrepenenja in z iluzijami okrašeno resničnost," je še zapisal Komelj.

Štefan Planinc se je rodil leta 1925 v Ljubljani. S svojo prvo samostojno razstavo del se je predstavil ljubljanskemu občinstvu leta 1960 v Jakopičevem paviljonu. Po letu 1962 so začeli nastajati njegovi slikarski cikli Prasvet, Ceste (1968), Zoon politikon (1970), Silfe (1974), Španski ciklus (1988), Novi prasvet (1990), Nazaj v prasvet (1994).

Leta 1965 je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 1970 Župančičevo nagrado in leta 1984 Jakopičevo nagrado. Imel je več kot 40 samostojnih razstav. Dolg je tudi seznam njegovih ilustracij in knjižnih oprem. Za mladinsko ilustracijo je dobil tri Levstikove nagrade, leta 1958, 1959 in 1963. Na 8. Slovenskem bienalu ilustracije 2008/09 so mu podelili nagrado za življenjsko delo.

Predsednik Borut Pahor mu je leta 2015 podelil tudi red za zasluge. Kot so takrat zapisali v utemeljitvi, je Planinca resnični svet zanimal le kot zunanje izhodišče.

"Vsebinsko je njegov skrivnostni svet zelo razgiban in izrisan z veliko natančnostjo, ki zadosti vsem vrhunskim merilom. Javnost je njegovo eruptivno likovno izpoved, ki izziva s svojimi neznankami in zagonetkami, že v petdesetih letih prejšnjega stoletja sprejela zelo dobro in jo z zanimanjem spremlja še danes. Med poznavalci slovenskega slikarstva velja za samotnega jezdeca, ki jadra na krilih svoje neverjetne domišljije," so takrat še zapisali v utemeljitvi tega priznanja.