V središču posveta društva Asociacija prednosti in slabosti načrtovane agencije za umetnost

Ministrstvo je ustanovitev neodvisne agencije za umetnost, ki bi po zgledu obstoječe Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra strokovno in v čim večji meri neodvisno od politike odločala o programih in financiranju zlasti nevladnega sektorja, predvidelo v osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2018-2025, ki je do konca meseca v javni obravnavi.

Asociacija je medtem že pripravila mednarodno primerljivo študijo o priložnostih in tveganjih vpeljave tovrstnega koncepta v slovensko kulturo - ta je v anglosaksonskem svetu znan pod imenom Art Council oziroma svet za umetnost -, ki bi bil skupaj z današnjim posvetom možna podlaga za spremembe slovenskega kulturnega sistema. S tem so, kot je uvodoma povedala predsednica omenjenega društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Jadranka Plut, želeli priti nasproti ministrstvu, da bi na podlagi različnih mnenj morda tudi spremenilo svojo vizijo, če bi se izkazalo, da se strokovni javnosti to ne zdi smiselno.

Študijo je za Asociacijo izvedel nekdanji sekretar na ministrstvu Stojan Pelko, ki je poudaril, da so zgledi drugih držav lahko samo sugestije o tem, kako bi takšen organ deloval v Sloveniji. Že v osnovi pa bi po njegovem mnenju moral biti zasnovan tako, da bi se spremljala njegova uspešnost.

Gost posveta iz tujine, mednarodni strokovnjak za kulturne politike Robert Palmer, na vprašanje, agencija da ali ne, ni znal odgovoriti. Kot je poudaril, sistem financiranja umetnosti ni model, ki bi ga lahko "prenašali" iz ene kulture oziroma države v drugo. Njegovo mnenje je, da bi Slovenija morala razviti svoj model. Od treh možnih, ki jih je opisal - to so centraliziran model, v katerem politike in pogoje za financiranje oziroma razdeljevanje sredstev med ustanove in umetnike oblikuje vlada in prevladuje v približno 60 odstotkih evropskih držav; decentraliziran model, v katerem vlada ali ministrstvo za razdeljevanje sredstev dajeta pooblastilo drugemu, načeloma neodvisnemu organu; in mešani model, v katerem so nekatere pristojnosti centralizirane, druge pa decentralizirane -, pa se mu zdi za Slovenijo verjetno še najbolj primeren zadnji.

Palmer je predlagal še dodatno raziskavo o prednostih in slabostih različnih modelov, ki bi v enem letu lahko ponudila odgovore na vprašanje, kakšne vrste agencijo za umetnost bi bilo smiselno uvesti v Sloveniji. Še pred tem pa bi se po njegovih besedah morali vprašati, kakšne vrednote naj bi zasledovala, saj se je po njegovih izkušnjah za veliko tovrstnih organov po Evropi izkazalo, da so nastali daleč stran od vrednot, kot so pravičnost, transparentnost, učinkovitost, odgovornost itd.

Med drugim pa je opozoril na še en vidik: da je takšna agencija zgolj del celotne "kulturne ekologije", ta pa sega bistveno dlje od samega kulturnega sektorja, saj se dotika tudi regionalnega razvoja, turizma, urbanega načrtovanja, zdravja, izobraževanja. Kulturna politika mora biti del drugih politik, je poudaril Palmer.

Za vpeljavo sveta za umetnost se je izrazito opredelil nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc. Agencija se mu po trenutni zakonodaji sicer organizacijsko ne zdi primerna oblika, model oziroma izhodišče za razmišljanje bi lahko bil Prešernov sklad, ki ima opravka z različnimi področji umetnosti. Kakšen bo naziv organa, se aktualnemu ministru Tonetu Peršaku ta hip ne zdi ključno, bistveno je, da se stori korak v to smer.

Vesna Čopič iz skupine SRČ pa je izrazila strah pred svetom za umetnost, ker je to institucija 20. stoletja, ki odslikava blaginjo, ki je danes ni več. Na ta način bi po njenem mnenju lahko politika dvignila roke od področja. Sama razlog za ustanovitev agencije vidi v lastnem viru, kot so loterijska sredstva in namenske dajatve, ali statusu neposrednega proračunskega porabnika.