misliOkrogla miza na Vilenici: Literatura ne more spremeniti sveta, lahko pa bralca
Lipica, 8. septembra - Okrogla miza Srednjeevropske pobude na Vilenici je bila posvečena izhodiščni temi festivala, interakciji med literaturo in svetom. Omizje, za razliko od preteklih let odprto vsem udeležencem, je pokazalo, da literatura, kljub utopični ideji, da bi lahko spremenila svet, neke spremembe vendarle omogoča vsaj na ravni posameznika, bralca.
Pogovor z 20 udeleženci iz različnih predelov sveta, od Norveške, Kosova, Iraka do Kanade, Irske in drugod, je izhajal iz t.i. postresničnosti v javnih in političnih debatah ter v novinarstvu in medijih. Izhodišče je bila namreč teza, da trenutni svet glede na pravila igre in način, po katerem funkcionira, ironično rečeno postaja podoben literaturi, saj dogodki, kot so bile zadnje volitve v ZDA ali brexit, kažejo, da dejstva in dokumentarna resnica niso več tako pomembni, kot je pomembno vzbujanje čustev.
Naslavljanje ljudstva je po besedah moderatorke okrogle mize Ive Kosmos na nek način grajeno na podajanju zgodbe, politika in novinarstvo, ki naj bi temeljila na jasnih pravilih o tem, kaj se sme povedati in česa ne, kaj so faktografski podatki in kaj ne, pa se poslužujeta imaginacije in fikcije, kar postaja vse bolj podobno literaturi.
In kako naj na ta spreminjajoči se svet odgovori literatura? Udeleženci so na to vprašanje odgovarjali različno, odvisno tudi od tega, iz katere države izhajajo. Samir Sayegh, ki je zaradi groženj Islamske države pobegnil iz Iraka in zatočišče našel v Sloveniji, je pisatelju pripisal veliko odgovornost, da zastopa svoje ljudi, govori v njihovem imenu in mednarodno skupnost opozarja na trpljenje.
Tudi Rumena Bužarovska iz Makedonije je menila, da pisatelji trenutno ne morejo spremeniti sveta, imajo pa moralno odgovornost v državah, v katerih živijo in v katerih se dogaja veliko moralnih nečednosti. Neaktivnost vsekakor, kot je dejala, ne more spodbuditi sprememb.
Podobno sta menila tudi ukrajinska gosta Andrij Ljubka in letošnji glavni vileniški nagrajenec Jurij Andruhovič. Ker živimo v težkih časih, kot je dejal prvi, je to za pisatelje lahko dobro, saj lahko literatura dobi večji vpliv. Ker ljudje ne zaupajo več politikom, bodo morda literati postopoma postali referenčni s svojim pisanjem, kar se po njegovih besedah v Ukrajini deloma tudi že kaže v naraščajočem številu bralcev.
Andruhovič pa je poudaril, da so kljub zavedanju, da z literaturo ni mogoče doseči velikih sprememb, neke spremembe vendarle mogoče. Prepričan je, da konkreten tekst, če je objavljen v pravem trenutku na pravem kraju, lahko spremeni določene situacije, to je neke vrste aktivizem. Po njegovih navedbah so v Ukrajini sredi revolucije januarja 2014, o kateri so zahodni mediji poročali sporadično in brez ozadja, vzpostavili platformo, da bi opisali dogajanje s prevodi v različne jezike, čeprav je bila kmalu zatem uničena, verjetno s strani tajne policije.
Literatura torej na nek način lahko spremeni posameznika, bralca, njegov način razmišljanja, so se strinjali udeleženci. Vsak pisatelj pa mora najti resnico zase, po lastnih izkušnjah, nekaj, kar mu leži, je poudaril Iain Reid iz Kanade. To je po njegovem mnenju pravi začetek za zgodbo: nekaj malega, ni treba, da je veliko, da spremeni svet.