V Narodni galeriji predstavitev opusa Helene Vurnik

Helena Vurnik je znana predvsem po udeležbi pri večjih projektih svojega moža arhitekta Ivana Vurnika, a je kljub pogostemu poudarjanju enakovrednosti njenega deleža ostala v njegovi senci. Pričujočo razstavo, ki je prva, posvečena njenemu delu, je Narodna galerija kot hraniteljica njene zapuščine pripravila v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije.

Leta 1882 rojena Helena Kottler je bila Dunajčanka, ki je kljub nasprotovanju v družini želela v umetniški poklic. Ob obiskovanju tečajev risanja na Grafičnem učnem in eksperimentalnem zavodu se je leta 1907 vpisala na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta, ki so jo tedaj na kratko imenovali Damska akademija. Ob koncu študija leta 1910 je dobila državno štipendijo, ki ji je omogočila petmesečno bivanje v okolici Modene. Po vrnitvi se je zaposlila kot ilustratorka, najela lasten atelje in se novembra 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom.

Leto pozneje sta se preselila na Kranjsko. Pri naročilu za zasebno kapelo škofa Andreja Karlina v škofijskem dvorcu v Trstu naj bi Helena, ki dotlej ni imela nikakršnih izkušenj s cerkvenim ali monumentalnim slikarstvom, naslikala več velikanskih platen. Končala je le Marijino oznanjenje, preostala so poznana samo po osnutkih v temperi.

Heleni na Kranjskem ni uspelo vzpostaviti lastne socialne mreže. Bila je povsem odvisna od moža in je svoje ustvarjanje doživljala kot neskončno tlako naročil, stiskajočih rokov in ponavljajočih se nalog. Kljub temu je v knjižni opremi, arhitekturni dekoraciji in v liturgični opremi - zlasti pri vezeninah - ustvarila kar nekaj estetskih presežkov, ki so dali ton umetnostni produkciji med obema vojnama.

Njeno delo je bilo ob Ivanu Vurniku vpeto v oblikovanje nacionalne simbolike v nacionalno-emancipacijskem gibanju pod okriljem slovenske katoliške cerkve. Zlata knjiga Mestne občine Ljubljana, ornati za škofa Jegliča, poslikava v Zadružni gospodarski banki in knjižna oprema za Mohorjevo družbo so eminentne izvedbe, ki se začno pri tržaškem Marijinem oznanjenju, na katerem ima Marija na glavi turban v barvah slovenske trobojnice, so zapisali v galeriji.

Po družinski tragediji leta 1942, v kateri je pod streli italijanskih okupatorjev umrl devetnajstletni sin Niko, je Helena izgubila vero v umetnost in ustvarjanje. Naročila so bila vse redkejša, Ivana Vurnika so postopoma odslovili s Fakultete za arhitekturo, in leta 1956 sta se preselila v Radovljico, kjer je Helena leta 1962 po dolgotrajni bolezni umrla.

Razstava bo na ogled do 3. decembra.