Hanna Slak za STA: V filmu je čas za svetle zgodbe

Težko vas vprašam, zakaj se v filmu pojavlja ravno tema povojnih pobojev, ker se zdi, da slovenska družba nikakor ne more čeznjo in se ponuja nekako naravno. Ampak vi ste se je lotili drugače in jo v filmu Rudar podali skozi osebno, intimno zgodbo. Kljub vsemu, kje vas je srečala ta tema?

Glavna tema filma niso povojni poboji. Rudar je v prvi vrsti film o rudarski družini in njihovem življenju. Kar se tiče Hude jame: mene je vest doletela leta 2009, ko je Mehmedalija predrl 11. pregrado v Barbara rovu in se dokopal do prvih ljudi. To je bilo v medijih predstavljeno brutalno in sama sem bila zelo šokirana nad prikazanimi podobami. Kljub temu, da me je tema šokirala, tedaj nisem čutila, da bi se želela z njo ukvarjati. Pravzaprav sem želela čimprej vse pozabiti, ker je bilo enostavno pregrozno. Priznam, da si nisem predstavljala, da je kaj takega sploh mogoče.

Leto in pol kasneje pa me je srečala Mehmedalijeva zgodba. V njej se prepletajo tri zgodovinska zla našega nekdanjega skupnega prostora - Srebrenica, problem izbrisanih v Sloveniji in Huda jama. Tako močno se me je dotaknila, da sem v sebi začutila klic, da jo moram povedati naprej. Z njegovega stališča je namreč zgodba o Hudi jami popolnoma drugačna.

Menim, da zdaj ni čas za širjenje travm in grozljivosti skozi film. Čas je za svetlobo, za svetle zgodbe. Svetlobo pa lahko širiš na dva načina. S tem, da se skoncentriraš na nekaj, kar je samo po sebi svetlo in to širiš, ali pa, da v najhujšo temo pripelješ prvo lučko. In to je storil Mehmedalija. A je nato v tej temi ostal popolnoma sam. Da se to temo razsvetli, je bilo treba zgraditi nekakšno človeško verigo. Prvi v tej verigi, prvi, ki je ponudil roko, je bil Boštjan Videmšek, ki je v Delu objavil članek o Mehmedaliji z naslovom Usoda, nato sem prišla jaz, naslednji člen je film, zdaj pa so na vrsti gledalci. Z vsakim členom te verige postaja malo bolj svetlo. Res upam, da se veriga ne bo pretrgala. Treba je razsvetliti to tematiko, da neha biti tako grozljiva in nas neha preganjati.

Film je nastal po Alićevi avtobiografiji Nihče, že prej ste spoznali gospoda, navdahnila vas je njegova zgodba. Imeli ste vse pogoje, da posnamete dokumentarni film. Zakaj ste se odločili za igrano formo?

Mehmedalija in njegova družina so se v našem imenu podali reševati zgodovinske travme in razsvetljevati določene teme, mi pa smo jih kot družba popolnoma pustili na cedilu. Popolnoma same. Po tem, kako so bile v javnosti podane zgodbe o njih, je ta družina postala simbol temne travme in bolečine, oni pa so sicer popolnoma navadna družina, so veseli, topli in pozitivni ljudje. Kako so bili predstavljeni javnosti, jih je zelo prizadelo. Počutili so se zlorabljene od medijev in na nek način onečaščene.

Moj prvi vzgib tedaj je bil, da jih moram zaščititi in njihovo zgodbo povedati naprej, kot bi jo povedali oni sami in kot si tudi zaslužijo. Hkrati mi je bilo jasno, da oni teh besed še nimajo in jih morajo šele najti. Vzporedno z nastajanjem scenarija za film sva z Boštjanom spodbujala Mehmedalijo, da svoje zapiske in dnevnike uredi in dopolni, da bi izšli v avtobiografiji. Skupaj smo potovali v Potočare (kjer se nahaja Spominski center Srebrenica, op.a.) ter v Mehmedalijevo rojstno vas Grujičiče in vse bolj sem spoznavala njegovo družino. Bližje kot smo si bili, težje mi je bilo med nas postaviti kamero. Želela sem biti nekdo, ki razume njihovo zgodbo, jo premisli in pove naprej. Ne pa nekdo, ki jih bo razgalil oziroma jim naložil odgovornost, da še enkrat v našem imenu povedo zgodbo. To nalogo so že opravili, čutila sem, da sem na vrsti jaz. Za menoj pa so na vrsti gledalci.

Kaj pa igranje s temo in svetlobo pri fotografiji?

Z absolutno genialnim direktorjem fotografije Matthiasom Pilzem sva imela vnaprej izdelanih par konceptov. Eden je bil, da zunaj rudnika uporabljamo bolj statično fotografijo, znotraj pa bolj dinamično. To je zahtevalo premikanje kamere po rudniku, kar je pomenilo tudi pomikanje luči po rudniku. To je zanj pomenilo težko nalogo, saj je bilo treba razmisliti, odkod luč, če je človek sam v rudniku. In mislim, da mu je to genialno uspelo. Mehmedalijo sva želela zunaj rudnika prikazati, kot da je majhen in podrejen, v rudniku pa, kot da je suveren in močen. Tudi to smo dosegli s fotografijo, izločili smo nekatere barve.

Pa še en koncept sva imela. V začetku je zgodba posneta skozi široke objektive, ko pride do najdbe in se protagonistu svet obrne na glavo, smo prešli na teleobjektive, ki izolirajo figuro iz okolja in pokažejo, da se zapira v svoj notranji svet. Po pogovoru s hčerjo, ko se junaku svet ponovno odpre in razreši, pa smo s pomočjo Hitchcockovega znanega trika Vertigo shot šli nazaj na široke objektive, ki dajo vedeti, da se svet za Mehmedalijo ponovno odpre in nekako zaceli.

Rudar je na Festivalu slovenskega filma (FSF) prejel tri vesne. Glavni igralec Leon Lučev je pobral vesno za glavno moško vlogo. Zakaj ste izbrali ravno njega?

Lučev je zelo iskan hrvaški igralec. Da bi bil primeren za vlogo, mi je v misli sprva priklicala prijateljica, igralka Manca Dorrer. Poslali smo mu scenarij, bil mu je všeč in pristal je, da pride na poskusno snemanje v Ljubljano. Na tem snemanju sva se zelo veliko pogovarjala o resničnem in fiktivnem liku Mehmedalije in hitro se je izkazalo, da zgodba zelo močno rezonira v njem, zaradi njegovih osebnih izkušenj. Zelo me je presenetilo, da je Lučev takoj postal Alija, kot sem si ga sama predstavljala. In potem ni bilo več nobenega dvoma.

Lučev je veliko delal tudi v Bosni, med drugim z Jasmilo Žbanić, tako da mu nista tuja ne bošnjaški naglas ne bošnjaška kultura in zgodovina, kar je bilo tudi zelo pomembno za film. Kar se pa tiče slovenščine, smo se pri njem potrudili, da ga je lektorica učila slovenščine bošnjaških delavcev, z vsemi specifičnimi izrazi, ki prehajajo iz bošnjaškega jezika v slovenščino in obratno.

Velika festivalska nagrada za režijo je pripadla vam kot režiserki, na kar bi lahko gledali kot na dvojno zmago. Med filmarkami je festivalsko nagrado za režijo leta 2002 prejela Maja Weiss za Varuha meje, vmes so statistike malo zabrisane, od leta 2006 pa ste zagotovo prva režiserka, ki je pobrala to nagrado. Kako gledate na to?

Namesto, da gledamo na zadnjih deset let, dajmo raje pogledati na prihodnjih deset. Želela bi si, da bi v prihodnje več slovenskim režiserkam uspelo ustvariti celovečerne filme. V mladi generaciji je veliko zelo nadarjenih in prodornih režiserk, ki imajo tudi tekmovalno žilico. Tu so denimo Sonja Prosenc, Sara Kern, Barbara Zemljič,... Res je veliko zanimivih režiserk, zato sem jim tudi posvetila svojo nagrado.

Ali se v Sloveniji resnično manj žensk odloča za filmsko režijo?

Nasploh je v Evropi to problem. Po nekih raziskavah se je izkazalo, da je ob vpisu študija število režiserjev in režiserk približno enako oziroma je žensk celo nekoliko več. Po študiju pa režiserke ponavadi lažje pridejo do kratkih igranih, dokumentarnih ali televizijskih filmov, pri celovečernih igranih filmih za kinematografe pa je zaznati njihov velik upad. Trenutno se vsi ubadamo s tem, zakaj je temu tako in kako to rešiti oziroma kako spodbuditi odločevalce k odpravljanju takega stanja.

Ena od rešitev bi denimo bila uvedba kvot, kar podpiram. Zdi se mi, da bi bilo smiselno za neko določeno obdobje, denimo pet let, uvesti kvoto, da bi sredstva prejelo 50 odstotkov ustvarjalcev in 50 odstotkov ustvarjalk. Pet let je dovolj, da se ena generacija postavi na noge. Na koncu obdobja se preveri situacija in če se ideja izkaže za nekonstruktivno, se kvote ponovno odpravi.

Ampak, kako vi, ki ste bili tudi že v žiriji FSF, gledate na letošnji tekmovalni nabor 17 celovečercev? Je prav, da na festivalu v tekmovalnem programu gledamo čisto vse celovečerce, ki so nastali v Sloveniji, ali bi bila vseeno potrebna neka strožja selekcija med tekmovalnimi filmi?

Jaz menim, da je potrebno oboje. FSF zame je, je vedno bil in upam, da tudi bo, praznik slovenskega filma. Zato si želim, da si je na festivalu možno ogledati vse slovenske filme, ki so nastali v minulem letu. Zdi pa se mi smiselno, da bi bili ti filmi predstavljeni v selekciji v tekmovalnem in v preglednem spremljevalnem programu.

Prav tako se mi že od zdavnaj zdi smiselno, da bi FSF priključili k Liffu, našemu največjemu mednarodnemu filmskemu festivalu. Na njem bi predstavili pregledni program slovenskega filma in tekmovalni program slovenskih filmov, ki bi dejansko vključeval nek jagodni izbor. Tako bi slovenske filme postavili tudi ob bok tujim filmom. Pa še slovenski producenti bi imeli možnost za mednarodna srečanja na domačem terenu, kar je zelo pomembno.

Film Rudar je bil izbran za nominacijo za tujejezičnega oskarja, v torek pa ste izvedeli, da je uvrščen v tekmovalni program mednarodnega filmskega festivala v Varšavi. Rudar gre torej v svet...

Seveda nam slovenskim filmarjem zelo veliko pomeni, da smo mednarodno uspešni. Tudi zato, ker je slovenski prostor majhen, uspeh v tujini pa doma veliko pomeni. Vse to velja tudi zame, glede tega nisem nobena izjema. Moram pa povedati, da sem Rudarja delala predvsem za naše občinstvo. Zdi se mi, da je to naš film, da gre za našo zgodbo in si predvsem želim, da si ga ogledajo slovenski gledalci.

Kar se tiče mednarodnega uspeha. No, odkar smo postali evropski prvaki v košarki, se mi zdi, da bi lahko dobili tudi oskarja. Ampak v to je treba verjeti. Tako kot je treba imeti navijače za košarko, jih je treba imeti tudi za film. In če bi ljudje resnično v to verjeli, se mi zdi, da bi bilo možno. No, kdo bi me na tej točki prekinil, da že imamo oskarja za Nikogaršnjo zemljo, a sama menim, da nam je seveda v veliko čast, da smo producirali ta film, a kljub vsemu je to bosanski oskar in mislim, da jim ga z veseljem prepustimo.

Zdaj smo mi na vrsti za našega oskarja. Rudar ima vse lastnosti filma, ki bi lahko v boju za to nagrado prišel zelo daleč. Res je, da je treba v tej igri imeti določena poznanstva znotraj Ameriške filmske akademije, recimo, da vsaj nekaj članov prepričaš, da si je film vredno pogledati do konca, da se o filmu širi glas. Hkrati je veliko odvisno od sreče, v smislu, da je zaradi določene aktualne situacije v svetu preprosto rečeno kul, da je tvoj film med nominiranimi. In treba je verjeti. Vera v nekaj vsej stvari doda veliko energije.