Kritiško pero za življenjsko delo Milčku Komelju

Komisija za nagrade, ki so jo sestavljali predsednik Boris Gorupič ter člana Maja Marinkovska in Mario Berdič, je Komelja (1948) za življenjsko delo nagradila zaradi "izjemnega angažiranja in zaslug za raziskovanje slovenske novejše umetnostne zgodovine ter interpretacije sodobne likovne umetnosti, hkrati z dolgoletnim aktivnim sodelovanjem s SDLK".

Nekdanji profesor na ljubljanski filozofski fakulteti je kritike začel pisati pred 40 leti, sami umetniki pa ga štejejo za izjemnega prevodnika svojih del v besedno poustvarjene umetnine. Osebno je sodeloval s številnimi najvidnejšimi slikarji, od Božidarja Jakca in Franceta Miheliča prek Marjana Pogačnika, Janeza Bernika in Andreja Jemca do številnih mlajših sodobnikov. Ves čas se je tudi posvečal povezavam med likovno umetnostjo in književnostjo.

Komeljeva bibliografija zajema blizu 2000 objav in je nepopolno zbrana v publikaciji Otoki umetnosti, posvečen pa mu je bil tudi TV dokumentarec Otoki svetlobe. Kot edini slovenski umetnostni zgodovinar je postal redni član v umetniških razredih Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in Slovenske akademije znanosti in umetnosti in je predsedoval Slovenski matici. Med drugim je prejemnik Župančičeve nagrade ter častni meščan rojstnega Novega mesta.

Na današnji podelitvi nagrade je Komelj povedal, da je kritiškega peresa za življenjsko delo posebej vesel, ker so mu ga dodelili stanovski kolegi. Dodal je, da se ne doživlja kot kritika, bolj kot interpreta likovnih del. Vselej je rad risal, a nato ni vpisal študija slikarstva in je sprva menil, da bo vse življenje zgolj užival v umetnosti, ne pa pisal o njej. K pisanju prvih kritik ga je nagovoril sodelavec Peter Krečič.

Komelj je povedal, da so bile te prve kritike del sicer priznanih umetnikov, ki so se mu zdela kičasta, precej ostre. Šele kasneje, ko se je poleg slikarjev veliko družil s pesniki in pisatelji, je ugotovil, da je poslanstvo kritika ta, "da v besedni jezik prevede podobo slike", kritika pa mora "izhajati iz osebnega odnosa do umetnosti". Svojo zahvalo je sklenil s spodbudo mlajšim kritikom, da bi še naprej spremljali umetnost in jo negovali.

Komisija je prejšnja leta podelila nagrado mlademu kritiku, letos pa zanjo ni bilo predlogov. Tako so se odločili podeliti dve nagradi za likovno kritiko in kuratorstvo. Prvo je prejela likovna kritičarka, recenzentka in kuratorka Nuša Podgornik (1967). Stanovski kolegi so ji nagrado dodelili "zaradi občutka za angažirano razmišljanje o likovnih delih in njihovi umestitvi v sodobnem času, izbora in postavitve razstav ter prepoznavnega avtorskega sloga pisanja, neobremenjenega z rutinsko ali tehnicistično obravnavo likovne tematike, pri čemer je aktivna članica SDLK".

Drugi nagrajenec pa je doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik Damir Globočnik (1962), ki se posveča proučevanju likovnih upodobitev pesnika Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, proučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Svoje strokovne prispevke objavlja v vrsti zbornikov, revij in časopisov in je avtor 11 knjig. Nagrado so mu podelili "zaradi številnih zelo kakovostnih publikacij tako na umetnostnozgodovinskem kot sodobnem umetnostnem področju ter kuratorskega delovanja, vključno s sodelovanjem v SDLK".