Pri Mladinski knjigi šest novih leposlovnih del

Prva dva naslova bogatita zbirko Nova slovenska knjiga, drugi trije zbirko Kondor, zadnji pa zbirko Veliki večni roman.

Hočevarjeva šesta pesniška zbirka se bere kot seznam njegovih impresij, toka misli. A kljub temu, kot je na današnji predstavitvi opozoril avtor, je ideja zbirke nasprotna. "Ideja Seznama je, da ni seznamov. Da jaz nisem človek, ki bi delal sezname," je dejal. To nasprotje deloma ponazarja že naslovnica, kjer se prepletata nezdružljiva morski in gozdni svet, natančneje pingvin in gobe.

Njegove pesmi, ki jih je posvetil svojemu preminulemu bratu, drsijo med različnimi temami, od premisleka temeljnih eksistencialnih vprašanj - bratovo umiranje, iskanje identitete v poznih 30 letih, formacija družine - do banalij, prestopov v ironijo in sarkazem.

S tokom misli se v svojih zgodbah, z morjem kot kuliso, poigrava tudi Kleč. Kot je pojasnila urednica Nela Malečkar, do izraza pride prepoznaven "klečevski" slog pisanja. Avtor hitro zaide v stranske ulice, je ponazorila. Klečeve zgodbe bralca z igro asociacij namreč hitro odpeljejo drugam, k reki, na pokopališče, v osnovno šolo ... v najrazličnejše življenjske situacije in spomine.

Pred bralci je prvi ponatis Lainščkovega po mnenju številnih kritikov najboljšega romana Ki jo je megla prinesla, po katerem je bil posnet tudi celovečerni igralni film Mokuš. Lainšček, kot je dejal, je ponatisa zelo vesel, bi si pa želel, da bi film kdaj predvajali tudi na televiziji. Da bi film izbezal iz "bunkerja", se bori že leta, je dodal. "Film in tematika je očitno nekaj, kar ni moglo priplavati na površje," meni.

Roman govori o večnih vprašanjih vere in dvoma, ki si ju zastavlja kaplan Jon Urski. Mokuš, kamor je cerkveni mož kazensko poslan, je močvirski svet, ki deluje kot fantastičen in iracionalen ekvivalent cankarjanskega Blatnega Dola in postane čude(že)n prostor protagonistovega tragičnega bogoiskateljstva.

Nada Grošelj je prevedla izbrane pesmi in pisma ameriške pesnice Emily Dickinson. Pojasnila je, da je avtorica, katere pesmi so zaslovele šele po njeni smrti (1886), "po svoje težavna". Ni se držala konvencij svoje dobe, nekatere besede, ki so se ji zdele pomembne, je pisala z velikimi začetnicami, predvsem pa je svoje pesmi presekala z goro pomišljajev.

Urednik Andrej Ilc je ocenil, da gre za "prešernovsko, a hkrati blazno moderno poezijo". Ohranilo se je sicer skoraj 1800 njenih pesmi, v katerih je med drugim izražala svoje dojemanje največjih človeških vprašanj - življenja, smrti, ljubezni in narave.

Med velikimi večnimi romani je odslej delo avtorja Juana Rulfa, ki ima v Mehiki po besedah enega od piscev spremne besede Carlosa Pascuala svetniški status. "Gre za najboljši roman, za katerega niste še nikoli slišali," je ob tem poudaril Ilc. Hvalnice pa mu je pisal že Gabriel Garcia Marquez: "Pedro Paramo je zame najlepši roman, napisan v španščini." Znano je, da je Marquezu roman služil kot navdih za njegovih Sto let samote.

Delo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, ki je povedala, da je roman zelo podoben poeziji, in da je zato pri prevajanju upoštevala preplet zvokov in zvočnosti.

Pri Mladinski knjigi sta izšli še temeljni deli grške in svetovne dramatike, Antigona in Kralj Ojdipus. Prevod, spremno besedo in opombe k novi, že četrti, izdaji je prispeval poznavalec antične grške književnosti Kajetan Gantar.