V Parku vojaške zgodovine na ogled najstarejše leseno kolo na svetu

Razstavo, ki jo spremljata tudi razstava o koliščih na Ljubljanskem barju in miniature vozov Janka Samse, bo odprla državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Eva Štraus Podlogar. Ob razstavi bo na ogled tudi dokumentarni film Odiseja 5200, kolo, ki je zavrtelo svet v režiji Marka Kočevarja.

V Parku vojaške zgodovine v Pivki se s to razstavo, ki so jo pripravili v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane, vključujejo v obeleževanje evropskega leta kulturne dediščine 2018.

Park vojaške zgodovine privablja obiskovalce z različnimi vsebinami, tako take, ki jih zanima vojaška zgodovina kot tudi zgodovina nasploh, je za STA pred otvoritvijo nove razstave povedal direktor Janko Boštjančič: "V Pivki lahko obiskovalci preživijo z družino prijeten, zanimiv in poučen dan. Zanimajo jih različne teme, od vojaške tehnike do zgodovinskih tem, tudi prve svetovne vojne."

Največja atrakcija v pivškem muzeju je v letošnjem letu sicer obnovljena lokomotiva z dvema vagonoma, železniška kompozicija iz druge svetovne vojne.

Obisk Parka vojaške zgodovine narašča. Samo v letošnjem poletju se je po besedah Boštjančiča povečal za 20 odstotkov. Ob tem pričakuje, da bo nove obiskovalce pred koncem letošnjega leta v muzej privabila tudi razstava Kolo 5200 let.

Na kolišču Stare gmajne na Verdu pri Vrhniki so arheologi Inštituta za arheologijo ZRC SAZU leta 2002 pri vzorčenju lesa v enem od drenažnih jarkov naleteli na izjemno odkritje. Poleg dveh čolnov so na dnu jarka odkrili ostanke lesenega kolesa, ki je bilo zaradi predhodnega poglabljanja jarka z gradbenimi stroji že delno poškodovano. Na mestu najdbe so jarek razširili in naleteli še na os, ki se je snela s kolesa.

Predmeta so konservirali z melaminsko metodo v Rimsko-germanskem muzeju v Mainzu. Sočasno s posegom je bila izdelana tudi posebna mikroklimatska komora, ki omogoča razstavljanje in hranjenje dragocenih predmetov tudi za prihodnje generacije.

Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, ki sta bili spojeni s štirimi hrastovimi zagozdami, in ima na sredini pravokotno odprtino, kamor je bila nasajena os. V premeru meri 72 centimetrov in je debelo okoli pet centimetrov. Po dendrokronoloških raziskavah je bilo deblo jesena, iz katerega sta izdelani plošči, debelo v premeru vsaj 40 centimetrov, drevo pa je bilo staro okoli 80 let. Izbira lesa ni naključna, saj ima jesen žilav in trden les, rasel je v okolici kolišč in lahko doseže dimenzije, ki so bile potrebne za velike deske brez grč.

Neprecenljiva vrednost kolišč, ki na Ljubljanskem barju segajo v čas od petega do drugega tisočletja pred našim štetjem, v obdobje prvih poljedelcev, je v stalni prepojenosti zemeljskih plasti z vodo, kar je omogočilo večtisočletno ohranitev ostalin organskega izvora, med njimi tudi lesenih predmetov. Pomembnost varovanja in ohranjanja tovrstnih najdišč je prepoznala tudi svetovna organizacija UNESCO, ki je v letu 2011 potrdila skupinsko nominacijo alpskih dežel (Avstrije, Francije, Italije, Nemčije, Slovenije in Švice) in kolišča vpisala v svetovni seznam dediščine.