Od blizu 25.10.2017 10:47

Ob 500-letnici reformacije: Neposredne posledice reformacije je težko oceniti

piše Tatjana Zemljič

Ljubljana, 25. oktobra - Reformacija je pred 500 leti močno posegla v versko in tudi druge sfere življenja. S protestantizmom se je za vedno spremenil odnos do Boga in tudi odnos med ljudmi. Vendar je, kot je za STA povedal sociolog Frane Adam, težko natanko reči, koliko in v kakšnem smislu je današnje stanje neposredno posledica dogodkov izpred stoletij.

Ljubljana, NUK. Razstava ob 500-letnici reformacije z naslovom Božja beseda ostane na veke. Izvod Dalmatinove Biblije iz leta 1584. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, NUK.
Razstava ob 500-letnici reformacije z naslovom Božja beseda ostane na veke.
Izvod Dalmatinove Biblije iz leta 1584.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Reformacija tudi kot gonilo družbenega razvoja

Kot je za STA povedal Adam, sta, ko je govora o reformaciji, v ospredju dva pojma. Eno je reformacija, ki jo je sprožil Martin Luther, ko je leta 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu pribil svojih 95 tez, ki je šla v smer reformacije krščanstva oziroma katoliške cerkve. Ta se je dogajala v 16. stoletju oziroma, če vzamemo širše, kot jo je v svoji knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma obravnaval Max Weber, nekje med 16. in 18. stoletjem.

Drugo pa so posledice reformacije oziroma njen vpliv na družbeni razvoj. Nekaj, kar ni ostalo samo v teologiji, ampak se je transformiralo v širše družbeno okolje ter postalo pomembno tudi v okviru gospodarske etike in kulturnih sprememb.

Mnogi danes po Adamovih besedah zagovarjajo tezo, da se je v tistih deželah ali družbah, kjer je prevladala reformacija, hitreje razvil kapitalizem in da je prišlo do kulturnih sprememb v smeri individualizma. A ne kakršnegakoli individualizma, ampak individualizma, ki je povezan z odgovornostjo, da se je skratka razvil psihološki tip odgovornega subjekta.

V deželah ali družbah, kjer je bila močnejša protireformacija, pa je do teh novih modelov gospodarskega in kulturnega razvoja prišlo pozneje. Vendar, kot poudarja Adam, ni vse tako črno-belo, kot se zdi na prvi pogled. Obstaja vrsta izjem ali vprašljivih stvari, ki jih ene teze potrjujejo in druge zanikajo.

Skandinavske države, kjer je proces reformacije tekel sorazmerno gladko in se zaključil s tem, da je luteranska cerkev postala državna cerkev, so danes sinonim za družbe konsenza, ki znajo učinkovito urejati svoje težave, so gospodarsko uspešne in tehnološko inovativne ter imajo razvito socialno državo.

Pa tudi države, kjer so bili konflikti močnejši in verske vojne intenzivne, kot so Nemčija, Nizozemska in Švica, in kjer je danes polovica prebivalstva protestantskega in polovica katoliškega, so danes dokaj dobro pozicionirane v svetu po razvojnih dosežkih pa tudi skrbi za socialne zadeve. Zato je, kot poudarja Adam, težko natanko reči, koliko in v kakšnem smislu je današnje stanje neposredno posledica dogodkov izpred stoletij.

Na ozemlju današnje Slovenije, ki je bilo tedaj del Habsburške monarhije, je bila reformacija sprva uspešna, nato je zmagala protireformacija. In čeprav so bile nekatere stvari pozabljene, je ostalo to, kar so protestanti zastavili v nacionalnem smislu - prevodi Svetega pisma in druge knjige, ki so jih izdali in ki so utrle pot slovenskemu jeziku.

Z reformacijo začetek slovenskega jezika

Vzpostavitev slovenskega jezika in izdaja prvih slovenskih knjig je bila niz uspešnih projektov, ki je, kot je za STA povedal jezikoslovec Kozma Ahačič, temeljil predvsem na subvencioniranju in na pogumu svojih tvorcev. Projekti se niso ozirali na dejansko situacijo, ampak so bili usmerjeni v prihodnost. Težav so se zavedali, a jih niso nikdar odvrnile od ukrepanja. Izvedba projektov pa je bila spretna, preudarna in učinkovita.

Vsega tega po njegovih besedah ne bi bilo, če ne bi bilo odgovornih mecenov, ki so financiranje takšnih projektov jemali kot osebno dolžnost. "Pogled v preteklost nam tako lahko za današnji čas vlije pogum, da ni nič nemogoče, tudi če so razmere na prvi pogled nevzdržne, hkrati pa nam je lahko tudi ogledalo, kako slabše presojajo današnji podjetniki, kam vložiti svoj denar. Kultura je namreč postala v preveliki meri zgolj domena državnega proračuna," je poudaril Ahačič.

Slovenski knjižni jezik so protestanti po njegovih besedah tudi dejansko doživljali kot projekt. Primož Trubar je vzpostavil knjižni jezik, a hkrati ni zaviral drugačnih rešitev tako v črkopisu kakor v posameznih jezikovnih rešitvah pri Dalmatinu, tako da so vzporedno lahko obstajali Trubarjev jezik, Kreljev jezik kot izrazita opozicija Trubarjevemu in Dalmatinov jezik kot sad premisleka širše skupine ljudi.

Vpliv Trubarja na današnji knjižni jezik tako lahko po Ahačičevih besedah presojamo samo prek vpliva na Dalmatinov knjižni jezik, ki je bil dolgoročno edini realno vpliven. Ta vpliv pa mnogo lažje razumemo, če vemo, da je bil Dalmatin tako rekoč Trubarjev "izdelek", saj so ga kot čudežnega dečka že od malih nog vzgajali in izobraževali z namenom, da bo prevedel Biblijo.

Vzpostavitev književnosti v slovenskem jeziku pa je bil, kot je poudaril Ahačič, še drznejši projekt. Slovenski protestantski pisci so namreč vsaj sprva pisali knjige za bralce, ki jih še ni bilo, za to pa so uporabljali jezik in črkopis, ki ga že tako redki bralci vsaj sprva še niso bili navajeni. Kar se tiče jezika in književnosti, je šlo torej za projekt, ki je bil na prvi pogled obsojen na propad. K uspehu ga je lahko pripeljala samo močno prepričanje akterjev, da delajo to, kar je res pomembno in potrebno.

Tudi z vidika financiranja je bila izdaja vsake posamezne knjige slovenskih protestantskih piscev poseben projekt. Knjige so se namreč zelo slabo prodajale, poleg tega so imeli težave s transportom ter visokimi cenami, ki so jih postavljali knjigarnarji, oziroma bukvarji in vezarji.

Kot temeljno značilnost financiranja oziroma subvencioniranja slovenske protestantske književnosti pa je Ahačič izpostavil dejstvo, da financerji v največjem delu niso bili neposredni uporabniki natisnjenih knjig, večinoma niso niti znali slovensko.

Omenjene teme sta Adam in Ahačič predstavila tudi na simpoziju Protestantska etika: naslednjih 500 let, ki je v minulem tednu potekal na SAZU.