Iztok Sitar za STA: Striparjem še dolgo ne bo zmanjkalo dela in idej

Risar stripov, ilustrator in karikaturist Sitar je leta 2007 ob 80-letnici slovenskega stripa izdal prvo knjigo o zgodovini slovenskega stripa, v kateri je predstavil prav toliko avtorjev. Skozi kronološki pregled avtorjev v obširnejši knjigi, ki vsebuje še enkrat več besedila, pa predstavlja 130 avtorjev. "Prva izdaja je bila razprodana že pol leta po izidu, zato je bil vsekakor čas za novo knjigo," je za STA povedal avtor knjig, ki sta izšli pri založbi UMco.

Število strani in obravnavanih avtorjev nista edini ločnici med obema izdajama. Sitar je pojasnil, da je v novi knjigi, kjer sicer več prostora dobijo ženske ustvarjalke, večji poudarek na opisu avtorjevih opusov in slogu risanja, manj pa na zasebnem življenju. Novost so opombe na koncu knjige, ki bralcu omogočajo lažje razumevanje izrazito stripovskih izrazov, predstavljeni so tudi striparji in umetniki, ki so vplivali na domače avtorje. Da bralci lažje razumejo dogajanje v času nastanka stripa, so izpostavljeni nekateri politični dogodki, povezani s stripom. Dodana je še časovnica, v kateri so strnjeni najbolj pomembni mejniki slovenskega stripa.

Prvi je nedvomno leto 1927, ko je v času fašizma v tržaškem Našem glasu izšel strip Milka Bambiča Zamorček Bu-ci-bu. A čeprav uradno velja za prvi slovenski strip, saj ima vse atribute stripa, vključno z govornimi oblački, so se protostripi po Sitarjevih navedbah pojavili že prej. "V protiklerikalnem satiričnem časopisu Osa je Hinko Smrekar leta 1906 objavil serijo smešnic v več slikah z debelim požrešnim župnikom v glavni vlogi, leta 1914, na predvečer velike vojne, pa je narisal protinemški pornografski strip v šestih sličicah Izjemno zanimiv primer elefantiaze, v katerem se norčuje tako iz nemškega nacionalizma kot malomeščanskega moralizma," je pojasnil.

V zadnjem desetletju je po Sitarjevih trditvah opazen trend biografskih in avtobiografskih stripov, tudi v slovenskem prostoru. To obdobje je dalo tudi precej angažiranih stripov, tako s področja begunske problematike kot s področja različnih družbenih anomalij, kot so samomor, alkoholizem, nacionalizem, rasizem, fašizem, klerikalizem, ksenofobija ali homofobija. "In vsekakor so to teme, na katere je treba venomer opozarjati in zaradi katerih striparjem še dolgo ne bo zmanjkalo dela in idej," je poudaril.

Sitarja veseli, da se tudi v svetu in Evropi pojavlja čedalje več angažiranih stripov. "Mislim, da je prav tu njegov največji potencial," je odgovoril na vprašanje, kako vidi strip v prihodnosti. Pri tem se je sicer navezal na francoskega avtorja Novega vala Philippeja Druilleta, ki je nekoč na vprašanje, zakaj riše stripe, odvrnil, da zato, ker ima strip nešteto različnih možnosti za vizualno pripoved zgodbe.

Sitar je še pojasnil, da so mu bile v veliko pomoč pri izdelavi knjig o zgodovini slovenskega stripa stripovske publikacije, revije in albumi, ki jih je nabral z leti. Spomnil je, da je bila Jugoslavija ena od stripovsko najbolj razvitih držav v Evropi. "Vse glavne evropske in ameriške stripe smo lahko brali tudi pri nas. Imeli smo še ta privilegij, da smo jih lahko brali v originalni črno-beli verziji in ne v večinoma kričečih barvah, kot so izhajali v tujini," je dodal.

O svoji novi knjigi je avtor sicer spregovoril tudi v sklopu ohlajanja festivala Tinta, ki je kot naslednik Stripolisfesta stripovsko obarval celoten oktober. Festival je konec meseca sklenila razstava o stripu v zadnjem desetletju Premiki, kontinuiteta, prehajanja in ...

Pri založbi *cf. je letos izšla še ena Sitarjeva teoretska knjigo o stripu. Delo Kako je Jaka Racman postal fašist prinaša 41 bogato ilustriranih krajših esejev oz. portretov, recenzij, ocen domačih in tujih stripov, ki so izšli pri nas, od otroških Zvitorepca in Tintina do angažiranih stripov Tomaža Lavriča Evropa in Bosanske basni.