Janez Burger za STA o filmu Ivan: Mara je sprva popolnoma zmedena, tako kot naša družba

Gledalca v začetku filma postavite tudi na začetek novega življenja. V kakšen svet se rodi Ivan?

Ideja za film se mi je porodila, ko se mi je pred dobrimi petimi leti rodil sin Aleksander in sem se vprašal prav to - v kakšen svet se je rodil in kaj lahko naredim, da ta svet ne bo tako brutalen oziroma človeku neprijazen. Ob njegovem rojstvu sem se kar malo ustrašil, saj ti je kot staršu in posamezniku naložena velika odgovornost. Zdi se mi, da skozi ogromno govorimo o tem, koliko nam je za otroke. Na načelni ravni se s tem vsi strinjamo, ko pa pride do konkretnih zadev, kot vemo, ni vedno tako. Družine imajo še vedno po dva ali tri avtomobile. Če bo šlo tako naprej, to pomeni, da moj sin, ki bo najverjetneje dočakal konec stoletja, tedaj ne bo mogel dihati, njegovi otroci pa še manj. In to je zgolj ekološki vidik.

Drugi vidik je socialni. Glede na to, kako se povečuje socialna neenakost, je zelo mogoče, da bo imel moj sin bistveno večje težave pri odraščanju in še naprej v življenju, kot smo jih imeli mi. Intrigiralo me je, v kolikšni meri je od naših odločitev odvisno, kako bodo naši otroci živeli, in po drugi strani, kako mi ne naredimo ničesar, kljub temu, da skozi poslušamo floskule o tem, kako so otroci blazno pomembni. Zato sem začel ustvarjati ta film. Vanj sem kot glavni lik postavil mlado mater, ki tekom filma pride do tega, da se mora postaviti za svojega otroka in proti človeku, ki ima veliko denarja in na katerega je obsesivno navezana. Zdi se mi, da je ona nanj navezana tako, kot smo mi na naše imetje.

Se pravi, da je celotna ideja za film za seboj povlekla, da je v ospredju filma močna protagonistka Mara...

Predvsem sem želel ustvariti nekaj arhetipskega. Drugače je, če se oče postavi za otroka, kot če se mati. Mati je vseeno ta arhetipski lik, ki otroka rodi in je zato zanjo nekako normalno, da ga bo tudi vzgajala. Mara pa na začetku otroka zavrača, je popolnoma zmedena, tako kot je popolnoma zmedena naša družba. Šele skozi film se v njej izkristalizira, kaj sploh je njena prioriteta, se pravi otrok. In to simbolno lahko prenesemo na celotno družbo.

Na 20. Festivalu slovenskega filma (FSF) nagrajen scenarij za film, na katerem so poleg vas delali še Aleš Čar ter Srdjan Koljević in Melina Pota Koljević, je zelo dodelan. Pozna se mu, da je v ozadju veliko raziskovanja in preverb. Koliko časa ste delali na njem?

Po začetni ideji sem napisal deset strani dolg prvi osnutek. Ampak tisto je bil zelo arthouse film, formalno je šel čez rob in ni bil ravno za širše občinstvo, prav tako bi se težko prodal. Ta osnovna zamisel je sčasoma zrela preko Čara, ki je poskrbel, da film ni bil več tako ekstremno čuden oziroma je postal formalno bolj normalen v tem pogledu, da imamo glavni lik, s katerim se lahko na nek način poistovetimo, čeprav to gledalcu otežuje to, da Mara na začetku ni pozitiven lik, šele skozi film to postane.

Za scenarij je bilo narejenih ogromno raziskav, recimo glede tega, kako delujejo varne hiše, kako deluje socialni sistem v konkretnih primerih, kako se ženske po porodu obnašajo v skrajnih situacijah itd. Z nami so med drugim sodelovali psihologi, vodje varnih hiš, ljudje, ki so v varnih hišah našli zavetje, socialni delavci, policaji in doktorji. Z njihovo pomočjo smo prišli do tega, kakšne so določene situacije de facto. Zgolj za dva kratka kadra, ki ju Uroš Fürst odigra na urgenci, smo se povezali z doktorico, ki nam je na vaji natančno razložila, kaj bi storila in rekla v primeru, ki je prikazan v filmu. Scenaristi smo sprva pridobili informacije iz prve roke, jih zapisali in nato še enkrat preverili, če zadeva stoji. Potem smo šele vadili z igralci.

Sredstva za prvo roko scenarija, ki je nastajal tri leta in je bil sicer zelo drugačen od končne različice, bolj razširjen in ne tako osredotočen na en lik, smo na razpisih Slovenskega filmskega centra in TV Slovenija dobili takoj. V bistvu pa smo scenarij začeli šele tedaj zares pisati, v sodelovanju takrat še z zakoncema Koljević, ki sta na njem delala eno leto, nato pa sem ga še sam pilil do začetka snemanja. Na koncu smo začeli snemati 20. različico.

Kaj pa psihološki portret lika?

Prvi zapis, ki sem ga pripravil, sem dal prebrati psihologinji v porodnišnici. In ona je povedala, da je Marin psihološki profil popolnoma pravilen. Da dekle išče očetovski lik, neko trdnost, ker ni imela staršev in je bila v otroštvu popolnoma izgubljena, saj so jo premetavali iz ene rejniške družine v drugo. Potrdila je tudi, da njen partner ne sme bit zgolj močen, ampak tudi bogat moški, ker ji to predstavlja finančno varnost. In zaradi obsesije do njega bo ob njegovi odsotnosti ob porodu njena glavna fiksacija prav on in ne otrok.

Mladi obetavni igralki Maruši Majer, ki je bila v Portorožu nagrajena za najboljšo glavno žensko vlogo, ste v filmu ob bok postavili same najboljše slovenske igralce. Prav tako ste jo prosili, naj si rezervira nekaj mesecev zgolj za lik Mare. Kako je potekala celotna dinamika med snemanjem z igralci?

Zavedati se je treba, da je vloga Mare v tem filmu ogromna ženska vloga. Take vloge še v svetovnem merilu niso pogoste, kaj šele pri nas. V slovenskem filmu smo sicer že videli močne ženske vloge, ne spomnim pa se nobene, ki bi bila tako ekstremna. V nekem časniku so vlogo Mare primerjali z vlogo Bess, ki jo je Emily Watson odigrala v Lomu valov Larsa von Trierja. O tako ekstremnih vlogah govorim, o vlogah, ki gredo do konca in še čez.

Maruša je odlična, ker je izjemno talentirana igralka, kot drugo pa je tudi zelo načitana in izobražena, saj je pred študijem igralstva doštudirala tudi primerjalno književnost. Prav tako je izjemna in fanatična delavka. Pri delu se tudi odlično razumeva in sva si v eni stvari zelo podobna, da greva pri zadevah do konca.

Res pa je, da Maruša v svoji zaenkrat relativno kratki karieri ni imela še priložnosti igrati z vsemi igralci, ki nastopajo v filmu. Veliko teh najboljših je sploh prvič srečala na vajah in tudi zanjo je bila to velika preizkušnja v smislu, kako z njimi vzpostaviti stik, kako jim biti kos in kako se od njih učiti. Verjel pa sem, da je tako močna, da jo bo igralska smetana podprla in bo lahko njena vloga tako zadihala s polnimi pljuči. Če bi ji ob bok postavil šibke igralce, bi štrlela iz filma.

Bi lahko rekli, da je neke vrste tihi junak filma pravzaprav Ivan. Otrok, ki se je rodil v svet, kakršen je v tem trenutku, in ga kot dojenček še pasivno opazuje. A nekoč ga bo ta svet hočeš nočeš izoblikoval...

Cela linija v filmu je pravzaprav namenjena temu zabrisanemu otrokovemu subjektivnemu pogledu, saj novorojenček še ničesar ne vidi. Na koncu filma pa nekoliko izostri pogled na mater in gleda naprej, kako drevesa tečejo mimo njega. Se pravi, da je pred njim neko življenje, a ker se je mati pravilno odločila, bo to življenje zanj boljše. Seveda se tu pojavi vprašanje, v kakšnem smislu boljše. Morda bi lahko bil bogat in vse, kar sodi zraven. Po očetu bi se navlekel turbokapitalizma, ne bi pa imel tega, kar mu lahko da mati - bližino, nežnost in človečnost. Stvari, ki so pomembne.

V filmu do glavnega konflikta med Rokom (Matjaž Tribušon) in Maro pride, ko se odločata, ali bosta najprej vzela otroka ali denar. Mati bi šla najprej po otroka, on pa po denar. S človekom, ki se odloči za denar v takem primeru, po moje otroka zelo težko vzgajaš. Vprašanje pa je, kaj sploh hočemo. Po eni strani stalno govorimo o tem, da bo šel svet v maloro, da se bomo zadušili in utopili v lastnem dreku, da pa bi kdo malce svoje komoditete žrtvoval zato, da temu ne bi bilo tako, to pa ne! Zdi se mi, da je treba storiti točno tako kot Mara, ko vrže kup denarja na tla in se odpelje. Sprejeti je treba radikalno odločitev. Če jih sam ne, jih nihče drug ne bo namesto tebe. Mi pa imamo ravno to težavo, da skozi mislimo, da bo spremembo namesto nas sprožil nekdo drug. Naslednji film gradim ravno na temi tega našega pasivnega pogleda, ki v bistvu ubija.

Pri vaših predhodnih avtorskih filmih ste za glasbo sodelovali z Dragom Ivanušo, tokrat pa ste k sodelovanju povabili Damirja Avdića, ki ima zelo samosvoj glasbeni izraz in je bil za glasbo za vaš film in film Jana Cvitkoviča prav tako nagrajen v Portorožu. Zakaj ste se odločili zanj?

Tudi glasbo za Ivana sem začel tekom montaže delati z Dragom, ki je pravzaprav kar nekaj časa delal na projektu. Skupaj smo iskali pravi zvok, v smislu, kaj bi sodilo zraven. Klavir ne, flavta ne, prav tako ne godala. Nato je Drago začel ustvarjati razne kitarske variante. Nekoč sva z ženo Magdaleno Reiter to poslušala in gledala film in ona je rekla, da bi v film pravzaprav sodila Damirjeva kitara. Ker je osamljena, močna, popolnoma drugačna in izvira iz našega območja. In ko sem to omenil Dragu, se je strinjal in je rekel, da ne vidi smisla, da ostane pri projektu kot skladatelj, ker je Damir zelo močen avtor. Z Dragove strani se mi je zdelo zelo lepo, da je samoiniciativno zapustil projekt, ker je vedel, da bo to dobro za film.

Damir je nato ustvaril glasbo, ki je v film umeščena konceptualno, ni te vrste, da bi spodbujala določena čustva ali poudarjala nekaj, kar je razvidno iz samega filma, ker se mi je to za film zdelo nepotrebno. V začetku sem celo razmišljal, če bi film posnel brez glasbe. To, da se v povezavi z novorojenčkom štirikrat ponovi isti motiv, pripomore k celoti na miselni ravni, pravzaprav poudarja misel otroka.

Ivan je na 20. FSF pobral skupno osem nagrad, od tega šest vesen in med drugim postal najboljši celovečerec letošnjega leta. Pravzaprav so vsi vaši avtorski celovečerci v Portorožu pobrali kar lep nabor nagrad. Rekla bi, da kot režiser prav ničesar ne pustite naključju, kar se očitno obrestuje pri nagradah. Kaj menite vi?

Filme ustvarjam tako, kot si mislim, da je prav. To je vse. In v njih poskusim iti do konca. Zagotovo nisem blazno nežen sam do sebe in ustvarjanje filma mi vzame zelo veliko časa. Zelo sem tudi samokritičen. Veliko moram premisliti in večkrat se zgodi, da je treba vse, kar si zgradil v pol leta, podreti, se vrniti k izhodišču in začeti znova. To je pač tak proces. In če se ga lotiš zares in si v njem pripravljen iti do konca, najbrž sledi tudi določen rezultat.

Poleg Portoroža ste za svoje predhodne filme prejeli že številna priznanja v tujini, predvajani so bili že na vseh kontinentih. Tudi Ivanu se po kinematografski premieri na Liffu 16. novembra med drugim obeta mednarodna premiera na festivalu A-kategorije v Tallinnu in mednarodna distribucija. Kako pomembno je, da se film, ki morda izhaja iz lokalne zgodbe, gradi tako, da bo razumljen kjerkoli bo prikazan?

Če je tema, ki jo v svojem filmu obravnavaš, dobra, mora biti univerzalna. Zame ne obstaja nekaj takega, kot je slovenski ali kitajski film. Po mojem je film globalna stvar. Pomembno pa je, da sprva v Sloveniji najdeš univerzalno temo, ki jo bodo razumeli tako slovenski gledalci kot tisti drugod po svetu.