Prevajalsko Sovretovo nagrado so nocoj podelili Saši Jerele in Urši Zabukovec

Komparativistka in romanistka Saša Jerele prevaja francoske leposlovne avtorje in humanistična dela. Med njimi je prevedla temeljno delo Reneja Descartesa Razprava o metodi. Najgloblje pa je po presoji komisije slovensko književno prevajanje zaznamovala z romani Marguerite Yourcenar.

Sovretovo nagrado je prejela za prevod dela Splet večnosti, s katerim je Marguerite Yourcenar zaokrožila družinsko trilogijo, začeto z romanoma Severni arhivi in V pobožen spomin, obenem pa tudi svoj literarni opus.

Kot piše v utemeljitvi, je "počasni, mogočni pripovedni tok romana z močno poetično noto prelila v slovensko različico, ki vešče podaja specifike francoske prozne periode in klasične pripovedne metode".

Kot je po podelitvi nagrade povedala Saša Jerele, je pri Marguerite Yourcenar markantnih več stvari. Ena od njih je slog, saj gre za močno ritmizirano prozo, ki je zanimiva po eni strani zaradi svoje baročnosti, zaradi svojih razpredenih period, in po drugi strani zaradi maksim, ki so posejane čez cel tekst. Prevajanja avtoričinih tekstov se je sicer, kot je povedala, lotila precej intuitivno.

Prevajanje ritmizirane proze iz francoščine v slovenščino je po njenih besedah težko, saj je melodija francoskega izvirnika zelo sugestivna. Končni podobi prevoda se je bližala zelo počasi; šele ko je prevod revidirala tretjič ali četrtič, je slovenska melodija začela prihajati na površje in se osamosvajati. Zadovoljna pa je bila šele, "ko jo je spreletel podoben srh, kot pri branju izvirnika".

Rusistka in komparativistka ter doktorica ruske literature Urša Zabukovec prevaja največ iz ruščine, pa tudi iz španščine in poljščine ter iz slovenščine v poljščino. Med njene prevode sodita tako leposlovje kot zahtevno družboslovje in humanistika.

Kot je utemeljitvi zapisala komisija, je Mjausk tako motivno kot jezikovno "prava paša za dojemljivega bralca in vrhunski izziv za prevajalca".

Urša Zabukovec se je že v času študija posvečala Dostojevskemu, do katerega ima, kot je povedala, "poseben odnos, je njena ljubezen". Njegov svet ji je preblizu, zato še raje, kot da ga prevaja, o njem piše. Tatjana Tolstoj pa je drugačna. Prevod njenega romana Mjausk ji je predlagala urednica Jelka Ciglenečki, sama si ga, kot je povedala, ne bi nikoli izbrala. Je pa bilo prevajanje tega dela čisto nekaj drugega od Dostojevskega, prineslo ji je tudi večje prevajalsko zadoščenje.

Preden se je lotila prevajanja, je z branjem njenih zgodb skušala prodreti v mentalni svet avtorice. Šele ko se ji je zazdelo, da je dovolj prežeta z njenim občutjem, se je lotila prevoda.

Kot je še povedala, ji je bilo tekst Tatjane Tolstoj pravzaprav težje brati kot prevajati. Pri prevajanju si je vzela veliko svobode, a ko je po dveh tednih vzela tekst v roke, se ji je zdelo, da je šla predaleč. Zato je vse popravila v knjižno slovenščino. Ko pa ga je čez dva tedna ponovno vzela v roke, je videla, "da ne stoji", zato ga je "popravila nazaj in si pri tem dovolila še več kot prej", je povedala.