Ferenc Török za STA o aktualnosti filma 1945: Zabredli smo v nevarne vode

Madžarska književnost in film sta doslej precej zanemarjala leto 1945 na Madžarskem. Od kod je prišla želja raziskati to obdobje in o njem posneti film?

Pred desetimi leti sem prebral kratko zgodbo Gaborja T. Szanta, ki je osnova za film. V meni je prebudila radovednost o tem obdobju neposredno po vojni, ki so nam ga v komunističnih časih predstavljali kot obdobje osvoboditve in smo ga tam do leta 1990 na veliko proslavljali. A v dveh, treh letih med obema diktaturama, fašistično-nacistično in sovjetsko-komunistično, je obstajalo upanje za liberalno demokracijo in za nov začetek po tem kolektivnem zločinu, krivdi kolaboracije. Gre za sivo liso, ki se je ponujala za filmsko dramo, povezano z vračanjem Judov v svoje vasi. Vas je predstavljala odlično shemo za madžarsko družbo kot celoto.

Zasledil sem, da ste med raziskovanjem odkrili zgodbe, ki so bile precej bolj brutalne od vašega filma. Lahko poveste več o tem in kako to, da ste se odločili stvari omehčati?

Našli smo pet ali šestih primerov resničnih krvavih pogromov ob povratku Judov na njihove domove zaradi vprašanje lastnine. A v filmu se nam je zdelo dovolj, da nakažemo možnost pogroma, odločili smo se za veliko bolj poetičen pristop, ki odstira bolj subtilne nianse dogajanja in ne prikazuje samo brezosebnega pobijanja.

Že nekaj časa smo priča porastu antisemitizma na Madžarskem pa tudi drugod, porastu ksenofobije in nacionalizmov na splošno. Vaš film tematizira zelo aktualen problem.

V 90. letih je liberalizem ob dobrem prinesel tudi najslabše. Tako imamo na Madžarskem tudi nacistično stranko, za katero stojijo mladi ljudje. To je bilo čutiti v zraku, obhajati nas je začel strah in želeli smo posneti zgodbo, tudi za našo mladino, opozoriti, da so to nevarne vode, da s problemom očitno še nismo opravili. Na Madžarskem imamo 100.000 Judov, se pravi, to ni samo zgodovinsko vprašanje.

Razkrijemo lahko, da se pri režiji naslanjate na arhetipe vesterna. Vas ni nikoli zaskrbelo, da se s prepletanjem vesterna in občutljive teme holokavsta podajate na tanek led?

Nisem imel pomislekov, vsi nastavki so bili že v kratki zgodbi. Enotnost kraja, časa in dogajanja, scenografija, liki s klobuki, vlak, kot v klasiki Točno opoldne Freda Zinnemanna, vse se je ponujalo za psihološko dramo, triler. Seveda pa smo črpali tudi iz italijanskega neorealizma, zgodnjega Ingmarja Bergmana, tudi Michaela Hanekeja.

Veliko ste stavili na vzdušje, manj na dialoge, kar prinese nevarnost, da ostanejo posamezni liki, katerih spoprijemanje s krivdo je vodilna tema, zreducirani na poenostavljene tipe. Kako ste se spoprijeli s tem?

Dialogov ne maramo preveč, v takšnih situacijah dobro deluje vzporedna montaža, vzporedne zgodbe. Menim, da liki niso črno-beli, barvitost družbe smo preprosto poskušali prikazati z mešanjem pozitivnih in negativnih energij, različnih spominjanj obdobja deportacij, različnih občutenj krivde.

Vsak je igral različno vlogo in se tudi drugače spoprijema s krivdo. Ne maram koncepta kolektivne krivde; res gre za skupno stvar, a nekateri so bili veliko bolj vpleteni in so se okoristili z deportacijami, na primer politična mafija, skupaj s cerkvijo in policijo.

Mnogo kritikov meni, da peti celovečerec predstavlja velik preskok v vaši karieri, kar potrjuje njegov mednarodni uspeh. Ste že med snemanjem začutili, da gre za nekaj posebnega?

Ko smo snemali, smo imeli občutek, da smo na nekakšni misiji. Veliko drugih filmov smo posneli vzporedno, tudi dokumentarcev. Vse je trajalo zelo dolgo, nikoli se nismo obremenjevali s tem, kdaj bo premiera, kako bo z distribucijo. Filmu je nekako uspelo kar samemu, kot bi bil odrasel. Črno-bel format deluje, igralci so na mestu, zgodba je dobra, težka - živimo v težkih časih in ljudje radi načenjajo težka vprašanja, ne marajo samo zabave.

Kaj menite, da je v ozadju preporoda madžarskega filma na splošno? Nekateri pravijo, da gre za naslednjo veliko stvar po romunskem novem valu.

Filmska industrija na Madžarskem je razvila zelo močno bazo, država ima stimulativno finančno politiko za film, filmski sklad je demokratičen, ni spolitiziran. Denarja ne dobivamo od vlade, ampak na primer neposredno od prihodkov od iger na srečo.

Še en pomemben vidik trenutne situacije je, da imamo zelo različne filmarje, ne gre za val - Ildiko Enyedi in Laszlo Nemes razmišljata povsem drugače, a oboje je neodvisno, progresivno. Po "eri" Bele Tarra smo dobili tudi dobro srednjo generacijo, Kornel Mundruczo in Benedek Fliegauf na primer snemata vsako leto. Delamo na visoki ravni in na Madžarskem je obilo konkurence. Obstaja tudi fenomen velikih domačih prodajnih uspešnic s pol milijona obiskovalcev v kinematografih - na vrhu lestvic so domači filmi, šele potem pride Vojna zvezd.

Kakšno je stanje z distribucijo vašega filma, a že morda veste, kako kaže v Sloveniji?

Ponosni smo na 40.000 prodanih vstopnic na Madžarskem. HBO je odkupil pravice in ga bo začel na svojih področjih prikazovati spomladi. Distributerja imamo v Franciji, Belgiji, Izraelu in Severni Ameriki. V Vzhodni Evropi zaenkrat samo v Romuniji, Grčiji in Turčiji. Za Slovenijo gojim upanje, to je eden glavnih razlogov za moj prihod v Ljubljano.

Kaj lahko od vas pričakujemo v prihodnosti?

V delu imam dokumentarec o komunističnih časih, o Janosu Kadarju, ki ga želim dokončati to zimo. V pripravi imam tudi že nov projekt, ki bi ga lahko začeli snemati čez kakšni dve leti. Gre za zgodbo o dečku, plavalcu s konca 19. stoletja, za športni film, ki pa ima močno zgodovinsko ozadje. Čeprav ne gre za provokativno vsebino kot pri 1945, bo to zelo poetična, velika zgodba.