Mineva 100 let od smrti francoskega sociologa in filozofa Durkheima

Durkheim se je rodil 15. aprila 1858 v judovski družini v francoskem Epinalu. Od leta 1906 je bil profesor pedagogike in sociologije na sloviti Sorboni. Spada med utemeljitelje sodobne sociologije. Po njegovem je treba družbo obravnavati kot samostojen fenomen.

Zagovarjal je tezo, da mora sociolog družbene pojave razumeti kot rezultate "skupinske zavesti", ki so podvrženi svojim zakonitostim, Durkheim je te imenoval "socialna dejstva". Moderno družbo je označil kot sistem, ki deluje na podlagi "organske solidarnosti", ta pa izhaja iz človekovega spoznanja o medsebojni soodvisnosti.

Sociolog lahko po njegovem mnenju pomaga odpraviti nepravilnosti v delovanju takšnega sistema, če analizira socialna dejstva in ugotovi, kje je napaka. Njegova najpomembnejša dela so De la division du travail social (O delitvi dela v družbi, 1893), Les regles de la methode sociologique (Pravila sociološke metode, 1895) in Le suicide (Samomor, 1897).

Pomemben prispevek je pustil pri raziskovanju samomorov, bil pa je tudi ustanovitelj in urednik revije L'Annee sociologique (Sociološki letopis). Bil je vidni član francoskega intelektualnega življenja vse do svoje smrti leta 1917, med drugim je opravil mnogo predavanj ter objavil številna dela iz raznih področij, vključno s sociologijo znanja, religije, prava, izobraževanja in vedenja.

Prav njegova teorija samomora je doživela veliko pozornosti. Durkheim je namreč postavil tezo, da je samomor obratno sorazmeren integraciji družbene skupine, katere del je posameznik. Po Durkheimu in zlasti v zadnji desetletjih so se čisti sociološki poskusi razlage samomorilnih mehanizmov začeli prepletati s psihološko in psihoanalitsko naravnanimi tezami, napredek psihofarmakologije pa je oživil biokemične razlage samomorilnih vzgibov; ta pojav od nekdaj spremljajo tudi posamezne evropske ter azijske filozofije in religije. Suicidologija je postala veda, v kateri je povezanih več disciplin in kultur.

Durkheim je bil eden prvih, ki je znanstveno preučeval samomor. Bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi je poudarjal zunanje, socialne dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti. Skušal je dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi. Število samomorov po njegovem mnenju zato ostane stalno, dokler se družba ne spremeni.

Izbruh prve svetovne vojne je imel tragične posledice na njegovo življenje. Kot levo usmerjen je zagovarjal patriotizem. A neizogibna nacionalistična propaganda vojne je imela velik vpliv na njegov položaj v družbi. Čeprav je podpiral svojo državo v vojni, je kot oseba z judovskim poreklom hitro postal tarča francoske desnice, ki je bila v vzponu.

Generacije študentov, ki so brale njegova dela, so bile vpoklicane k orožju in doživele bridek konec. Tudi njegov sin Andre je umrl na bojišču decembra 1915, Durkheim si od te izgube nikoli ni opomogel. Čustveno uničen se je 15. novembra 1917 zgrudil za posledicami srčne kapi. Pokopan je na pariškem pokopališču Montparnasse.