Intervju 17.11.2017 12:30

Alen Drljević za STA: Udeleženci balkanske morije naj zajočejo

pogovarjal se je Gregor Zamuda

Ljubljana, 17. novembra - V tekmovalnem programu Ljubljanskega filmskega festivala je bila prikazana slovenska manjšinska koprodukcija in prvenec bosansko-hercegovskega režiserja Alena Drljevića Moški ne jočejo, ki januarja prihaja v slovenske kinematografe. Drljević je za STA spregovoril o tem, kako regija koraka naprej ne zmore tudi zaradi teže potlačenih travm.

Hrvaška, Zagreb. Bosansko-hercegovski režiser Alen Drljević na Zagrbškem filmskem festivalu. Foto: Hina/STA

Hrvaška, Zagreb.
Bosansko-hercegovski režiser Alen Drljević na Zagrbškem filmskem festivalu.
Foto: Hina/STA

Kako ste prišli do specifične teme filma, posttravmatske stresne motnje, ki vztraja 20 let po vojni?

Film je zasnovan na dejanskih delavnicah za vojne veterane, nekdanje pripadnike vojsk Bosne, Hrvaške in Srbije, ki so bili nekoč sovražniki. Ko sem slišal za te delavnice, sem se prijavil. Tudi sam sem bil med vojno v bosanski vojski in izvorna zamisel je bila narediti dokumentarni film o tej temi.

Moja vojna preteklost se je zdela daleč, a ko sem doživel, kako je izhodiščno napeto vzdušje nezaupanja prešlo v sočustvovanje, razumevanje, na koncu v neke vrste katarzo, sem dojel, koliko nerešenih vprašanj v resnici nosim v sebi v povezavi z vojno. Dolgo sem bil pod vtisom tega in v razgovoru s producenti smo prišli do zaključka, da je to zelo pomembna tema in kmalu smo začeli delati na scenariju za igrani film.

Vojna in njene posledice, s katerimi se Bosna še vedno sooča, ostaja glavna snov za večino filmov, ki prihajajo iz vaše države. Kaj mislite, da je bistvo vašega pristopa, katero perspektivo ste odkrili vi?

Veliko ljudi meni, da smo že prezasičeni z vojno temo, ne samo v Bosni, tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Mislim, da nam v resnici manjka ne samo filmov ampak umetnosti na splošno v smislu pravega, poglobljenega soočanja s preteklostjo. Za nas se vojna na tem območju v resnici ni končala, nikoli se nismo zares srečali s preteklostjo, iskreno prevprašali lastne "resnice". To je edini način, da bi razumeli drug drugega, brez tega bomo težko končno stopili naprej in se odmaknili od te vojne.

Že naslov filma nakazuje, da gre tudi za neko konfrontacijo s kategorijo moškega kot ponosnega, nezlomljivega branilca patriarhata, domovine, ki jo vojna običajno še okrepi in ki pomaga vzdrževati tudi nacionalne antagonizme.

Seveda, to je ključna dimenzija. To je del tradicije, ne samo pri nas, da so moški tisti, ki morajo braniti čast družine, domovine, vere, nacije. To je tako močno prisotno, da je pravo breme za te ljudi, oklep, pod katerim živijo. Gre za ranljive ljudi, ki ne smejo pokazati svojih čustev. Najbolj zanimivo je bilo slišati odziv neke gledalke, ki je po premieri v Sarajevu rekla, da je to zanjo izrazito feminističen film.

Za lokacijo ste izbrali popolnoma izoliran hotel izven sezone, ki po eni strani spominja na karavlo, po drugi pa na hotel v grozljivki Izžarevanje Stanleya Kubricka. Vse skupaj je zelo minimalistično, kamera je skoraj dokumentaristična. Lahko poveste še kaj več o svojih režijskih odločitvah?

Gre za hotel Bistrica na Jahorini, prav v tem hotelu sem tudi sam sodeloval v takšni delavnici in želel sem si ohraniti dokumentarističen občutek. Tudi nekateri od igralcev so naturščiki, pravi vojni veterani, katerih liki so osnovani na njihovih dejanskih zgodbah. Tudi kamera je zavestno del te estetike in v Chicagu mi je eden od gledalcev povedal, da je šele med odjavno špico doumel, da je šlo za igran film. Namen je torej uspel, če je to prav, naj sodijo drugi.

Bosna je bila zgodovinsko in ostaja izjemno močna v produkciji dokumentarnih filmov, kar ima verjetno tako finančne kot vsebinske vzroke. Vprašanje, ki se poraja, je, kako zagotoviti platformo za prikazovanje teh filmov, kako jih spraviti do gledalcev?

To je eden od razlogov za našo končno odločitev za igrani film, želeli smo, da ga vidi čim več ljudi. V 60-ih in 70-ih se je govorilo o sarajevski šoli dokumentarnega filma, resnično veliko avtorjev je ustvarjalo izjemne filme. Enako se je zgodilo po vojni, dokumentarci se snemajo. Dokumentarec je lažje posneti samo v finančnem smislu, medtem ko je pot do dobrega dokumentarca v resnici naporna in zahtevna.

Nisem prepričan, kako bi bilo to najbolje reševati. Pri nas imamo festivale, ki se ukvarjajo samo z dokumentarnim filmom in tudi na sarajevskem festivalu so dokumentarci zelo gledani, dvorane so polne. To je torej pot, kako vzgojiti gledalce, veliko vlogo pa ima tudi televizija, ki mora zagotoviti termine za dokumentarne filme. Je pa res, da so težave v redni kino distribuciji, saj igrani filmi, ki niso del blockbuster sheme, nimajo gledalcev, niti bosanski filmi, ki dobivajo nagrade v Berlinu in Cannesu. Tako je zelo pomemben tudi izobraževalni sistem, ki otrok ne bi smel prepuščati resničnostim šovom.

V Bosni je za režiserja priti do igranega celovečernega prvenca še nekoliko težje kot drugod. Kakšna je bila vaša pot?

Dolgotrajna (smeh). Od prve zamisli do snemanja je minilo šest let. Doslej sem večinoma delal dokumentarne filme, gre za zelo težek proces. V Bosni se posname le eden do dva igrana celovečerna filma letno, so pa ti filmi mednarodno zelo uspešni. Žal je vse skupaj posledica tega, da filmski sistem v državi praktično ne obstaja... Ljudem, ki so za film odgovorni, bi bilo najljubše, če bi imeli znotraj Bosne tri ločene nacionalne kinematografije. V bistvu v resnici delajo na tem ter razbijajo še tisto malo, kar obstaja.

Nazaj k vašemu filmu. Odlično mu gre na festivalih po svetu, kjer se nagrade kopičijo, kakšni pa so kaj odzivi v Bosni, na Hrvaškem in v Srbiji? Gre namreč za film, ki se ne postavi na nobeno stran.

Odzivi so res nepričakovano dobri, v Karlovyh Varyh smo doživeli desetminutne stoječe ovacije v dvorani s 1300 ljudmi. A tudi v naših krajih so super reakcije. Pričakoval sem veliko negativnih komentarjev, a ljudje po filmu pristopijo in tudi v aplavzih je čutiti, da ne gre zgolj za vljudnost.