Restavrirana freska v cerkvi na Kostanjevici zasijala v prvotnem sijaju

Pred začetkom del so iz rimskega arhiva pridobili fotografijo originalne freske in jo restavrirali tako, da je na njej ponovno prvotna podoba, je za STA povedal pater Niko Žvokelj iz frančiškanskega samostana na Kostanjevici nad Novo Gorico. Naslikal jo je Leonardo Rigo v letih 1884-1886, po prvi svetovni vojni pa jo je obnovil karnijski slikar Giovanni Moro, ki je opravil večino slikarskih in slikarskoobnovitvenih del v času obnove.

Fresko je še bolj kot vojno porušenje cerkve poškodoval potres leta 1976. Tudi takrat je bila restavrirana, vendar so bila restavratorska dela po besedah Patra Nika opravljena zelo slabo, drugačne od prvotnih so bile tudi barve. Ob potresu je namreč odpadel del ometa, na katerem je bila freska, po restavriranju pa je začel omet ponovno odstopati.

Prav zato so se odločili za njeno obnovo, ki so jo tokrat zaupali restavratorki Emanueli Querini iz Vidma, zanjo pa so porabili okrog 30.000 evrov.

Cerkvico na Kostanjevici nad Novo Gorico je dal leta 1623 zgraditi grof Matija Thurn, vanjo so prenesli Marijino podobo, pred katero so se verniki zbirali v molitvi in k cerkvenim obredom. Ker je cerkvica po velikosti bolj spominjala na kapelo, se je hriba in cerkve prijelo ime Kapela; tako jo domačini in okoličani pogosto imenujejo še danes.

Med prvimi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. V njihovem času je Kostanjevica doživljala razcvet tako na duhovnem kot na materialnem področju. Najprej so uredili cerkev. Verjetno so prvotno cerkvico celo porušili in zgradili novo, večjo, v velikosti današnje glavne ladje. Temu tlorisu je bil čez nekaj let dodan prezbiterij, še pozneje pa so bili glavni ladji dodani sedanji stranski oltarji in hodniki. Vso cerkev so v letih 1666-1706 okrasili z dragocenimi freskami in štukaturami.

Med prvo svetovno vojno je bila cerkev leta 1916 močno poškodovana, skoraj porušena. Ponovno so jo pozidali italijanski frančiškani v letih 1925-1928. Med drugo svetovno vojno je bilo v samostanu nastanjeno vojaštvo. Del samostana so uporabljali za zapore, v neposredni okolici pa so skopali tudi nekaj bunkerjev in rovov.

Takoj po vojni so bila na samostanu in cerkvi opravljena le manjša popravila in vzdrževalna dela. V šestdesetih letih 20. stoletja je bil preurejen prezbiterij in postavljen oltar, v sedemdesetih pa je bila cerkev obnovljena dvakrat - najprej pred potresom leta 1976 in potem po potresu, ko sta bila cerkev in samostan kot celoten kompleks povezana z železnimi vezmi.

Glavna ladja s fresko v luneti, kot jo vidimo danes, je v veliki meri sad rekonstrukcije po prvi svetovni vojni, predvsem zidovi in obok. Iz prejšnje cerkve je ohranjen tlak z nagrobnimi ploščami, na katerem so vidne posledice porušenja cerkve, freska na levi strani s štukaturnim okvirjem, korna ograja in zid pročelja cerkve.

Konec prihodnjega tedna bodo predstavili potek in zaključek restavratorsko-konservatorskih del v cerkvi ter vse skupaj povezali z zgodbo o samostanskem pecivu kostanjeviški presnec.