Ana Schnabl za STA: Zanimajo me ljudje in vse tisto, česar si ne upajo priznati

Zdi se, da ste imeli pri snovanju zbirke Razvezani zelo jasen koncept...

Koncept se je razvijal sproti in precej naravno. Kot svoj avtorski glas sem prepoznala glas psihološke proze, ki sem ga želela razviti. Izhajala sem pravzaprav iz zvrsti. Nisem pa tako zelo metodična, da bi lahko napovedala prihodnost in jasno videla, kako bodo strukturirane vse zgodbe ene zbirke. Verjetno je za koncept moje zbirke najpomembneje to, da sem se zavedala tipa materije, ki jo želim posredovati svetu, in govorice, v kateri to lahko naredim.

V zbirki se bralci srečamo med drugim z alkoholikom, odvisnežem od trave, poskusom detomora, hiperaktivno deklico in dekletom z depresijo. Odkod vzgib ustvarjanja likov, ki izstopajo po nekem odklonu, ki jih določa - najsi bo to bolezen, odvisnost ali neko mejno čustvovanje?

V resnici pri pisanju nikoli ne izhajam iz lika, ampak iz problema, ki je bil doslej vedno čustveni problem. Prepričljive like sem gradila okoli čustvenih stanj, ki sem jih hotela prikazati in nato na like nalepila situacije, ki so poskrbele za primerne reakcije. Te reakcije so zadostile problemu, ki me je zanimal, in krog je sklenjen. V zgodbi Ana gre, denimo, za zavist, ki me kot izjemno pogosto in hkrati pogosto zanikano čustvo zelo zanima. Seveda kreativni procesi še zdaleč niso tako racionalni, vendar bi, če bi jih morala razgraditi, razpadli na takšne elemente. Na začetku je vselej problem.

Iz vaših zgodb je zaznati, da ste se v omenjena čustvena stanja zelo poglobili. Ste morda ob pisanju prebirali tudi psihološko literaturo?

Če si introvertiran ali nagnjen k temu, da svet opazuješ in se v njem malo manj udeležuješ in če to počneš vse življenje, se o ljudeh lahko marsičesa naučiš. Sčasoma sprevidiš, da določen tip obnašanja pomeni določene čustvene vzroke, da smo si, nevrotiki vsaj, v odzivih bolj podobni, kot si radi priznamo. Da nas poganjajo podobni motivi, želje, strahovi. Od tega znanja do globljih uvidov pa je pot kratka, čeprav naporna, ker terja veliko iskrenosti, terja tudi, da tega, kar se o ljudeh naučiš, ne vrednotiš kot dobro ali slabo, da se kot ustvarjalka postaviš onstran morale in etike. Šele tam lahko zajameš kompleksnost, ki je človek.

Me pa od nekdaj najbolj zanimajo ljudje, njihove motivacije, čustveni mehanizmi in vse tisto, česar si ne upajo priznati. Moja volja, da bi si vse ljudi razložila, je močna, v druge vstopam intenzivno in to je za pisanje izvrstna oprema. Za življenje morda malo manj.

V svojem kratkem življenju sem doslej prebrala tudi veliko psihoanalitične, psihološke, psihoterapevtske literature, za eno zgodbo, za Edinca, pa sem se dejansko posvetovala s posameznicami.

Vaši liki svoje zgodbe podajajo zelo prepričljivo. Pravzaprav o sebi veliko vedo, dobro pa je, da ne moralizirajo in prav tako ne podajajo rešitev. Samo so in nenazadnje je na bralcu, da jih razveže...

Kot rečeno, v lik kopljem tako dolgo, da pridem do točke prebitja, kjer morala in etika preprosto odpovesta, kjer se je pravzaprav dolgočasno spraševati, ali je nekdo nekaj naredil prav ali narobe. Vrednostna merila nam pridejo prav v vsakdanjem življenju, ko moramo vseskozi izbirati, se odločati, zapuščati, sprejemati, literatura pa naj bi vseeno bila drugačen model "resničnosti", v katerem so vsi ti napori suspendirani in v nekoga lahko preprosto vstopiš, ne da bi ga tudi odbral. To je popolno vsrkavanje in zame, kot bralko in avtorico, tudi edina dosegljiva popolna svoboda. Če lahko kos te sočutne, neobremenjene, nikdar malenkostne svobode ponudim tudi bralcem, sem seveda najsrečnejša.

Kljub teži zgodb, je v njih zaslediti tudi kakšen humoren moment. Denimo v Trittico dekle, ki čaka v vrsti v lekarni, razmišlja o tem, da njen zdravnik ne razume, kako izjemen je njen humor in "kako dobro se ljudje počutijo, kadar kot traktor zaorjem v lastno nesrečo". Kako težko se je bilo pri tem ogniti cinizmom? V takih zgodbah lahko avtor cinizmom ali dovtipom hitro podleže...

To je res. Ker je cinizem najpogostejša drža, se mu je tako v življenju kot v literaturi izjemno težko izogniti. Da nisem padla v njegovo gomilo, sem se seveda morala nadzorovati, premisliti, kako bodo določene domislice delovale v celoti, kakšno luč mečejo na pripovedovalca in kako bi lahko v bralcu odzvanjale. Moj element je ironija, kar pomeni, da se teže resničnosti zelo jasno zavedam, jo zelo jasno čutim, a se je hkrati želim tudi razbremeniti in jo vsaj za nekaj trenutkov potisniti od sebe, da jo lahko bolje premislim.

Ironija je v resnici boj za prihodnost, boj za to, da bi ti sam ali tvoj lik imel prihodnost, določa jo precej hecna dinamika: po eni strani stvar vzameš resno, po drugi pa se zavedaš, da aktualna resničnost ni povsem zavezujoča in jo je še mogoče spremeniti. Mogoče bi morala reči, da je element mojih likov in pa tudi moj zasebni element - upanje. To pa je najboljši protistrup cinizmu.

Urednica pri založbi Beletrina Miljana Cunta je na predstavitvi knjige omenila, da ste bili plesalka, in je bila očarana nad vašim dojemanjem sveta skozi telo. Na kakšen način vam je bilo to v pomoč pri pisanju?

Nisem vizualni tip človeka, ampak sinestetični, če to kot tip sploh obstaja. Kako so ljudje videti, se mi zdi pri vstopanju v čustvena stanja v resnici nepomembno. Kako pa ljudje doživljajo svoje telo, skozi katerega in v katerem se emocije tudi izražajo - no, to pa je že druga zgodba. Čustvena stanja imajo svoje telesne simptome in obratno, počutje telesa ima svoje čustvo, ni naključje, da se dostikrat zaljubimo šele potem, ko se drug drugega dotaknemo. Telo je tisto, ki zaokroži lik, da lahko postane oseba.

Zakaj ste za prvenec izbrali ravno formo kratkih zgodb?

Če si temeljit, boš hitro vedel, kakšno snov imaš na voljo in za kakšno literarno zvrst bi bila najprimernejša. Svoje snovi nisem mogla vpeti v roman, ker bi bil to najbrž najbolj dolgočasen roman na svetu, lahko pa sem se z njo poigrala v kratki prozi. V kolikor pa avtor v tej izbiri ni dovolj temeljit, lahko pride do velikih trenj in naposled do slabe književnosti.

Ste letošnja dobitnica nagrade Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec minulega leta. Za Razvezane je več kritikov zapisalo, da vaše delo ni tipičen prvenec. Menim, da lahko tako mnenje zveni tudi slabšalno. Opažam, da zadnja leta pri nas izhajajo res dobri prvenci, morda tudi zato, ker je do izdaje prvega dela težko priti in je selekcija močnejša. Kaj menite vi?

Tudi sama imam težavo s tem, da se literaturo razume stopenjsko. Jasno je, da smo mlajši ljudje v primerjavi s starejšimi praviloma bolj zabiti, manj modri, a to nikakor ne more biti izgovor za nedodelano pisavo. Jaz knjižnih objav nikdar nisem razumela kot eksperiment, knjiga je zame resna stvar in zato terja jasen, resen, izčiščen glas. V idealni projekciji je avtorica s prvencem zelo dobra, potem pa z vsako nadaljnjo knjigo samo še boljša. "Odpustimo ji, ker je začetnica." Zakaj točno? Nihče nikogar ne sili, da izda knjigo, če nanjo še ni pripravljen, če je njegova pisava naivna, nedodelana, okorna. Z zorenjem so stvari boljše, ne slabše. Poglejte Francoze, iz plesni so naredili celo nekaj plemenitega.