Caroline Sury za STA: Rekli so mi že, da moj pogled razjeda

Vaš izrazni jezik je zelo močen, surov, prvinski. Bi se prepoznali v okvirih, s katerimi je francoski umetnik Jean Dubuffet (1901-1985) opredelil art brut?

Rada imam način izražanja pripadnikov gibanja art brut. Ko govorimo o tem gibanju, moramo vedeti, da gre za umetnost, ki je nastala zunaj okvirov uradne kulture. Njegovi pripadniki niso izhajali iz določenega kulturnega ozadja in zato se mi zdijo zanimivi. Prav tako sama ne izhajam iz umetniških krogov, temveč iz ljudskega okolja, ampak v meni je bila vselej prisotna želja po umetniškem ustvarjanju.

Sem se pa za art brut zanimala in mi je všeč zaradi figurativnosti in ekspresivnosti, prav tako kot avantgardno gibanje COBRA, katerega predstavnik je bil prav tako Dubuffet. V začetkih ustvarjanja v 80. letih, v obdobju post-punka in kontrakulture oziroma upora, me je vodila njihova preprostost in morda tudi to, da je v njihovih delih zmeraj "kaj narobe".

V zgodnjih 90. letih ste ustvarili več grafičnih map v sitotisku, med drugim Dog Time, Scenes d'un Cirque (Prizori iz cirkusa) in Bete Verte. Sledilo je nekaj stripovskih potovalnih dnevnikov, s Frido Gastro pa ste vstopili v žanr avtobiografskega, ki ste ga nadaljevali s Caroline in prijatelji. Zakaj ste se odločili sebe postaviti v ospredje svojih del? Vam risba pomaga pri lažjemu soočanju s čustvi, tegobami?

Umetnica sem prav zato, da bi se izrazila. Rada imam intenzivnost pogleda, ki jo ujamem v svojem ustvarjanju. A vselej v slogu kontrakulture. V polje avtobiografskega sem v bistvu vstopila že, ko sem risala počitnice s starši. Gre za temo, ki je lahko za marsikoga povprečna, celo nezanimiva, a sem se je lotila prav zato. Risala sem nekaj, česar se marsikdo ne bi lotil.

Delo Frida Gastro pa sem ustvarjala v bolnišnici, kjer sem pristala zaradi želodčno-črevesnega vnetja. Seveda sem se navduševala pri mehiški umetnici Fridi Kahlo, ki je bila prav tako ves čas nekaj bolna in se je skozi umetnost spopadala s svojimi zdravstvenimi težavami. Z njo se počutim zelo povezano in se tudi večkrat pojavlja v mojih delih. Ko si v bolnišnici, se stvari okoli tebe kar dogajajo in ti nanje nimaš veliko vpliva, možgani pa kljub temu delajo na polno. Prav tako imaš na voljo čas. Rekla bi, da je Frida Gastro pravzaprav moj bolnišnični dnevnik.

V nekem pogovoru ste povedali, da vas zelo zanimajo ljudje, najraje pa jih rišete po spominu in ne v živo. Bi povedali kaj več o tem? Kaj spomin doda ali zabriše podobi?

Zame je spomin enostavno boljši. V živo niti nisem dobra risarka. Kar narišem na tak način, si ne bi zapomnili. Spomin pa je tisti, ki mi omogoča, da med risanjem namesto realnih potez izostrim značajske poteze posameznika. Pri ljudeh me najbolj zanimajo gesta, drža. To je tudi tisto, kar mi ostane v spominu in se odraža v risbi. Risanje v živo me pravzaprav ne zanima, saj imamo fotografije, ki dovolj dobro upodabljajo resničnost. Jaz hočem transcendenco, predstaviti želim svojo vizijo stvari. Imam tudi svoj pogled in opazujem ter vidim stvari, ki jih drugi ne. Rekli so mi že, da imam pogled, ki na nek način razjeda.

V začetku kariere pravzaprav nisem risala stripov, k temu so me napeljali drugi, ki so v mojih slikarskih kompozicijah prepoznali ogromno akcije. V njih so videli like, okoli katerih je veliko dogajanja, in mi predlagali, naj jih razvijem v strip. In temu sem sledila. Študirala sem likovno umetnost na Šoli lepih umetnosti v Bordeauxu. Kar te na tem študiju naučijo, je biti svoboden. In to je tudi vodilo, ki me kot umetnico še vedno žene naprej.

Kaj pa seksualnost v vaših risbah? Rekla bi, da ste zelo drzni v tem. Zdi se mi, da se s tovrstno risbo ukvarja več moških kot žensk? Kaj menite?

Vselej sem se želela izraziti in prekiniti s frustracijo, da se nečesa ne sme narisati. Seksualnost me je od vedno zanimala, tudi preden sem začela delati pri alternativni založbi Le Dernier Cri (leta 1992 sta jo ustanovila s Pakitom Bolinom, op.a.). Prav imate, ni veliko žensk v zgodovini umetnosti, ki bi seksualnost izražale na tak način. Moški umetniki brez težav rišejo penise, razprte vagine in tako naprej, ženske pa redkeje ustvarjajo dela, na katerih so razgaljeni ženski spolni organi.

S svojimi deli me navdihuje nemški umetnik Hans Belmer (1902-1975), ki je upodabljal ženske in ženske spolne organe na zanimiv način, znan pa je predvsem po svojih skulpturah iz lutk. Sama sem recimo risala prizore iz cirkusa, v katerih cirkusantke svobodno izživljajo svojo seksualnost. Med njimi je ogromna ženska, okoli katere je več moških male rasti, ki lezejo nanjo. Gre za elegantne, hkrati pa razposajene risbe, saj imam rada, da moja dela odslikujejo tudi humor. Ne želim, da se spolnost skoznje izraža kot nekaj dramatičnega, kar je pogosto prisotno v moških risbah. Želim si jo predstaviti kot nekaj veselega, morda celo prismuknjenega.

Moški preko upodabljanja seksualnega izkazujejo določeno moč, za nas ženske pa je ljubljenje lahko tudi igra in zabava, celo intelektualna zabava. Ustvarila sem knjigo okoli 50 risb velikega formata z naslovom Droles de Dames (Smešne ženske), na katerih je predstavljeno samozadovoljevanje. V njej sem si dala duška. Za nekatere bi lahko celo rekla, da so avtoportreti. Vse ženske na teh risbah so razkrečene in v elementu, so srečne in se pri svojem početju zabavajo. Ta knjiga je bila razprodana in še danes se spomnim, kako sem v Italiji zalotila dekleta, ki so si jo navdušeno ogledovala.

Od kod pa navdušenje za izrezanke? Na njih so večinoma ženske - neka mešanica stripovskih junakinj in boginj Šiv. Imate posebno ime zanje?

Izrezanke sem vselej rada izdelovala kot darila sorodnikom. Sprva sem ustvarjala zelo preproste izrezanke, kar je nastalo, pa so bili neke vrste totemi, primitivne pojave simetričnih oblik. Nekega dne sem nato vodila delavnico izrezank s sinom. On s tem ni nadaljeval, jaz pa sem popolnoma padla noter in pri izrezankah ostala. Omogočajo mi, da izražam neko drugo plat svojega dela. Dojemam jih kot neke vrste zgodovinske pošasti, morda celo kot maske, za katerimi skrijem sebe in svoj intimni jaz.

Majhne izrezanke, takšne, kot smo jih ustvarjali tudi na delavnicah v Ljubljani, se mi zdijo bolj instinktivne, ker v njih pride na dan vse neznano in skrivnostno. Velike izrezanke pa sem začela ustvarjati, ko sem prejela naročilo zanje, vezano na Frido Kahlo. Zanje navdih ponavadi iščem v svojih risbah. Te so lahko na videz bolj bizarne, so pa bolj dodelane in vsebujejo več detajlov.