V Atriju ZRC okrogla miza ob izidu knjige o Prešernovi kanonizaciji

Dovićeva knjiga, ki izrisuje kompleksno sliko kanonizacije največjega slovenskega pesnika oz. njegove proglasitve za svetnika v slovenskem kulturnem prostoru, je pod naslovom Prešeren po Prešernu; Kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika junija izšla pri založbi LUD Literatura.

V knjigi, ki združuje in dopolnjuje dognanja projekta Nacionalni pesniki in kulturni svetniki, je avtor med drugim zapisal: "Kakor koli obračamo potencialno slavne slovenske figure, vedno bomo na neki točki trčili ob Prešerna. Kult oziroma mit nacionalnega pesnika se kaže kot neizprosen tank, ki nonšalantno pregazi tekmece in jih povaljane pusti v blatu."

O tem je spregovoril tudi danes, za uvod v diskusijo pa najprej predstavil splošni proces kanonizacije in zamisel o slavljenju posameznikov in njihovih "posmrtnih življenjih". Temelji segajo v antiko in gradijo prek Homerja, kasneje Danteja, Shakespeara, Voltaira in drugih. A avtorja, kot je pojasnil, je predvsem zanimalo obdobje po 19. stoletju, ko je slavljenje nekih osebnosti dobilo še dodatne razsežnosti s postavljanjem spominskih obeležij.

Slavljenje teh osebnosti se po njegovih besedah povezuje z vsakoletnimi rituali ob obletnicah smrti ali rojstva, kar posameznikom podeljuje status, primerljiv vladarjem in svetnikom. "Za ta čas je tudi značilno, da se slavljenje pesnikov povezuje z nacionalizmi," je dodal in poudaril, da je v knjigi proces kanonizacije zastavljen iz širše perspektive.

Etnolog Božidar Jezernik je dejal, da si države brez ritualov sploh ne more predstavljati in dodal: "Kljub temu, da so spomeniki politikov in vojakov, postavljeni v Ljubljani, popolnoma pozabljeni, si ne morem zamisliti, da Prešernovega spomenika v Ljubljani sploh ne bi bilo." Pri tem si je zastavil vprašanje, zakaj sploh vztrajamo in ohranjamo Prešernov kult.

To problematiko sicer raziskuje tudi komparativist in slovenist Marko Juvan, ki se je intenzivno ukvarjal z vprašanjem t. i. slovenskega kulturnega sindroma in prešernovske strukture. Spomnil je, da je Prešerna kot slovenskega nacionalnega pesnika leta 1866 v znamenitem eseju kanoniziral Josip Stritar. To je bila prelomna točka, ki je Prešerna povzdignila nad ostale pesnike.

Odrinjen je denimo ostal Janez Bleiweiss, znan kot oče naroda. Jezernik, ki je v zadnjem času preučeval različne kategorije slovenskih "herojev" in njihovo čaščenje, zlasti v obliki spomenikov, je pojasnil, da ga je dokončno odrinil Edvard Kardelj, ki je o njem zapisal, da ni bil ideolog, ampak malomeščanski politik. Po mnenju Dolića pa je bil "po krivici potisnjen v vlogo Prešernovega zatiralca" ter nanj ljudje pozabljajo prav zato, ker je Prešernov kult tako trdoživ.

Prešeren ima očitno neko privlačnost, je menil Dović. Juvan pa ni bil tako optimističen in je večerni pogovor sklenil z mislijo, da bo v prihodnosti Prešernov kanonični status precej izpraznjen ter da je prepričanje o prešernovski strukturi, kot jo je leta 1969 oblikoval Dušan Pirjevec, obsojeno na zaton. "Podobno kot je na zaton obsojena nacionalna država v svetu globalizacije," je pristavil.