Pri Mladinski knjigi tri dela z umetnostjo kot skupnim imenovalcem

Nova esejistična zbirka Uroša Zupana Sedeti v temi (zbirka Kultura) je po besedah urednice neke vrste nadaljevanje dela Pesem ostaja ista, v kateri se je Zupan posvetil popularni glasbi kot tisti umetnosti, iz katere se je njegova generacija naučila več kot v šoli. Prvi del zbirke Sedeti v temi je ponovno posvečen glasbi, v drugem delu pa je avtor popisal spomine na odraščanje v Trbovljah.

Zupan je na današnji novinarski konferenci povedal, da je, podobno kot so pri Proustu magdalenice, zanj glasba "najbolj zanesljiva časovna kapsula". Glasba omogoča, da se "podaš v določene trenutke preteklosti in čutiš svetlobo, vonje in vidiš obraze iz galerije potopljenih trenutkov in ljudi". Dodal je, da ga določene skladbe še po 40 letih "zadenejo" na enak način.

V drugem delu knjige pa se je vrnil v rodno Trbovlje. Zupan je povedal, da se je poskusil skozi zapise v tem delu vrniti v otroštvo, v katerem se je najbolje počutil, in "nekaj tega obdobja svetlobe, v katerem ima človek občutek, da ima na razpolago ves čas na svetu", ubesediti. Namen njegovih besedil je, da bralcu odprejo vrata v lastno sanjarjenje.

V Jubilejni zbirki založbe je ob 70. življenjskem jubileju primorskega pripovednika in prevajalca Borisa Jukića izšla zbirka štirih novel, naslovljenih Umetnost lokostrelstva. Po besedah Nele Malečkar zbirko močno zaznamujeta klasična glasba in literatura, zabavno napisane novele pa so kot mozaiki, sestavljeni iz manjših drobcev. Poleg naslovne zgodbe so v zbirki zbrane še novele Hiša, Orglar in Klavir. Like določajo predmeti iz naslova, prav vsak ima nekaj, s čimer se strastno ukvarja.

Jukić je povedal, da se pri pisanju zabava in želi, da je tako tudi z bralcem. Liki v njegovih zgodbah pa so posamezniki, ki se zavedajo, da mora življenje naprej, ne glede na vse. Kot je v spremni besedi h knjigi zapisal Matej Bogataj, Jukić v tej zbirki "ostaja na liniji svojega že iznajdenega izraza in zdi se, da je z redukcijo in zgostitvami ta proza še pridobila berljivost, pač primerno današnjim časom, ki so manj naklonjeni erupciji naracije".

Zbirka Spomini in izpovedi pa je bogatejša za presunljivo avtobiografsko delo najbolj znanega sodobnega libanonskega avtorja Hišama Matarja, ki je v delu Vrnitev, ovenčanem s Pulitzerjevo nagrado, popisal svojo resnično zgodbo iskanja očeta v t.i. izgubljeni deželi.

Prevajalka Neža Božič je povedala, da se Matar v delu po osvoboditvi izpod Gadafijeve diktature po več kot 30 letih vrne v domovino, iz katere je bil kot otrok pregnan. V kompleksno pripoved prepleta svoje spomine, vezane na Libijo, in odraščanje na tujem, v ospredju pa je zgodba o tem, kako so leta 1989 ugrabili njegovega očeta ter ga zaprli v libijski zapor, iz katerega se ni vrnil. Tolažbo za neznosnost občutka večnega prevpraševanja o tem, kje je njegov oče, je Hišam našel v galerijah in opazovanju mojstrovin.

Spremno besedo k delu je napisal Branko Soban, ki z avtorjem prijateljuje. Povedal je, da je Hišam ob izidu knjige začutil neke vrste olajšanje, in poudaril, da njegov oče sedaj živi v preteklosti, danes in bo živel tudi v prihodnosti. Sicer je Soban razkril, da je Matarjev oče najverjetneje umrl med pobojem 1270 zapornikov v libanonskem zaporu leta 1996. Trupla so pokopali, njihove kosti zmleli, nato pa jih raztrosili v morje.