V Moderni galeriji velika retrospektiva Marija Preglja

Kot je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica galerije Zdenka Badovinac, je razstava, ki so jo pripravili ob 50-letnici umetnikove smrti, pomembna iz več razlogov. Najprej gre za prvo veliko Pregljevo retrospektiva po skoraj 50 letih, zadnja je bila v Moderni galeriji leta 1969. Poleg tega sta na njej prvič po 30 letih združena oba dela volila Vaska in Zlate Pregelj, saj je Muzej sodobne umetnosti iz Beograda, kjer se po umetnikovem volilu nahaja približno polovica Pregljevega slikarskega opusa, za razstavo posodil večino del iz svojega volila.

Kot je poudarila, gre za prvo sodelovanje med muzejema po več letih ter ob tem spomnila, da je beograjski muzej po dolgoletni obnovi prav pred kratkim ponovno odprl vrata za obiskovalce. Njegovo odprtje po njenih besedah pomeni veliko pridobitev ne le za Beograd in Srbijo ampak za celotno regijo.

Razstava je tako po besedah Zdenke Badovinac zasnovana na predstavitvi najpomembnejših Pregljevih del iz zbirk ljubljanske galerije in beograjskega muzeja, nekaj del pa so si izposodili še iz nekaterih drugih javnih in zasebnih zbirk.

Pregelj je po besedah kustosinje razstave Martine Vovk ustvaril svojevrsten jezik modernistične figuralike. Ostal je zavezan človeški figuri, ki jo je preoblikoval v skrajno ekspresiven izraz lastnih življenjskih preizkušenj in jo intuitivno prepojil z univerzalnimi občečloveškimi vprašanji bivanja in smrti.

Že v času življenja je bil prepoznan kot vrhunski umetnik slovenskega in jugoslovanskega prostora. Razstavljal je v pomembnih jugoslovanskih selekcijah in bil je del establišmenta, zasedal je javne funkcije tudi na vodilnih položajih stanovskih združenj.

Za njegovo ustvarjanje pa je bilo po besedah kustosinje ključno, da se je moral v času, ko je kot mlad umetnik nastopil na sceno, soočiti z radikalnimi novostmi in spremenjenim pojmovanjem likovne umetnosti zrelega modernizma v slikarstvu ter izumiti svojo lastno govorico. In v tem raziskovanju je ostal znotraj polja figuralike.

Razstava je zasnovana kot klasična monografska retrospektiva, ki umetnikov razvoj predstavi po vseh pomembnih kronoloških stopnjah njegovega razvoja: od začetnih del pod vplivom študija na zagrebški akademiji z zglednimi primeri barvnega realizma, preko vojne taboriščne izkušnje, ko se pri umetniku zasnujejo ključni motivi taboriščnega omizja in ko ga izkušnja nemških in italijanskih taborišč sooči z resnično naravo Človeka, do povojnega obdobja (do leta 1957), v katerem se od zmernega realizma raziskava likovnega polja prevesi v modernistično formalno analizo slike.

Poudarek je na najboljšem, vrhunskem obdobju Pregljevega ustvarjanja med letoma 1957 in 1967, ko so nastala najbolj mojstrska, danes že ikonična dela slovenske slikarske dediščine modernizma. Na razstavi je osrednja pozornost namenjena slikarstvu, ki je tudi glavno področje Pregljevega ustvarjanja. Ključni spomeniki njegovega monumentalnega javnega slikarstva so na razstavi predstavljeni s projekcijami.

Razstavo spremlja obsežen katalog, ki prinaša študije avtorjev Tomislava Vignjevića, Katarine Mohar, Miklavža Komelja in Marka Jenka ter ponatisa dveh študij o Pregljevem opusu avtoric Nadje Zgonik in Svetlane Mitić. V obrazstavnem programu pa bo marca potekala mednarodna konferenca na temo Čigava dediščina/Zbirke in arhivi v posocialističnih prostorih.

Marij Pregelj (1913-1967) se je rodil v Kranju v družini pisatelja Ivana Preglja. Študiral je na akademiji v Zagrebu. Po vrnitvi v domovino se je pridružil klubu Neodvisnih. Med 2. svetovno vojno je bil v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu, nato je od leta 1947 poučeval na različnih ljubljanskih gimnazijah in na Šoli za umetno obrt. Leta 1948 je bil imenovan za docenta na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Za svoje ustvarjanje je bil večkrat nagrajen.

Razstava bo na ogled do 20. maja 2018.