Dvajset let Zavoda Bunker: Proaktivno v prihodnost v duhu umetnosti in skupnosti

Internacionalizacija lokalnega prostora

Nevenka Koprivšek je 27. decembra 1997 Zavod Bunker ustanovila, ko je zaznala, da smo pri nas slabo seznanjeni z dogajanjem na mednarodnem področju sodobne scenske umetnosti. Tako je bila po njenih besedah prva težnja zavoda "internacionalizacija lokalnega prostora" s festivalom Mladi levi ter s koprodukcijami s tujimi umetniki. Prvi festival Mladi levi se je začel avgusta 1998, z otvoritvijo na Ljubljanskem gradu, in je na različnih lokacijah po mestu predstavil 14 slovenskih in mednarodnih predstav in okroglo mizo.

"Želeli smo prebiti obroč izolacije in občutek utesnjenosti, ki se je ustvaril po razpadu prejšnjega sistema in pred vstopom v širši evropski prostor. Generacija mladih umetnikov je bila močna, iskriva in željna komunikacije s svetom in zdi se mi, da smo z ustanovitvijo Bunkerja in s festivalom skušali zapolniti to vrzel in ustvariti pogoje za večjo prepišnost in izmenjavo med umetniki in občinstvom," je pojasnila. Vsak njihov nadaljnji korak je temeljil na zaznavanju določenega manjka, ki mu je sledila akcija.

Na začetku so to bili prostori, saj nevladna scena konec 90-ih let z izjemo manjših odrov Gledališča Glej in Plesnega teatra Ljubljana (PTL) ni imela kje nastopati. "Bunkerjeva lastnost je, da ne ždimo križem rok in si govorimo, kakšne žrtve sistema smo, temveč se skušamo odzivati kar se da proaktivno," je poudarila. Tako so s festivalom Mladi levi in vso začetno produkcijo odkrili marsikateri tedaj degradiran prostor in ga oživili z umetnostjo - podhode, trge, gradbene jame, pa tudi Železniški muzej in Staro mestno elektrarno.

Nevenka Koprivšek je kot prednost Bunkerja izpostavila tudi njegovo širjenje v druge družbene sfere, na področja izobraževanja, ekologije in znanosti. Pri tem pa ohranjajo rdečo nit svojega poslanstva: "Ustvarjati pogoje za vrhunsko umetnost, za dobre delovne procese in za občinstvo. Dejansko smo nek vezni člen."

Vodja razvojnih projektov pri Bunkerju Alma R. Selimović se je spominjala, kaj vse so v zavodu uresničili od začetkov, ko so pripravljali Mlade leve in dve produkcij letno: "Danes se mi zdi, da smo popolnoma razvejana organizacija, ki pokriva vse. Od tega, da skušamo sodelovati pri procesih odločanja v kulturni politiki, organiziramo izobraževanja, se ukvarjamo s kulturno-umetnostno vzgojo do tega, da upravljamo s Staro elektrarno, ki je eden glavnih resursov za umetniško sceno in tudi skozi to lahko dosegamo določene preboje."

Začetek delovanja v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana

Danes si je Mlade leve in Bunkerjeve produkcije skorajda nemogoče predstavljati brez Stare mestne elektrarne, ki je sicer v lasti Elektra Ljubljana. Že v 80. in 90. letih so prostor odkrili umetniki in ga začeli napolnjevati z umetniškimi vsebinami, leta 2003 so stavbo prenovili, dvorano pa odprli leta 2004 s festivalom Mladi levi in vse odtlej z njo upravlja Bunker.

Ta prostor veliko pomeni tudi številnim slovenskim umetnikom, ki delujejo na nevladni sceni in z Zavodom Bunker sodelujejo pri koprodukcijah. Režiser Bojan Jablanovec je za STA povedal, da je Stara elektrarna, kamor so z njegovim projektom Via Negativa vstopili takoj po prenovi in kjer redno delajo še danes, zanje pomemben prostor sodobne scenske umetnosti, prav tako pa gre za prostor, ki je pomemben za razvoj celotne scene.

Koreografinja in plesalka Leja Jurišić je prav tako povedala, da je zanjo Zavod Bunker zelo pomembna institucija: "Prva skupna predstava s Tejo Reba Med nama je v Stari elektrarni doživela premiero, po uspehu te predstave pa so bili pri Bunkerju koproducenti še pri dveh projektih - Druga svoboda in Ideal." Opomnila je predvsem na pomanjkanje prostorov za vaje v Ljubljani in na prednost elektrarne, v kateri lahko poleg v glavni dvorani vadiš tudi v manjši, t.i. sindikalni dvorani v bližnji zgradbi in ti tako za predstavo ni treba z lastnim denarjem najemati prostorov za vaje. Stara elektrarna je po njenih besedah najboljši prostor v Ljubljani za sodoben teater oziroma postsodoben ples.

Z Bunkerjem sicer sodelujejo še številni ustvarjalci, med njimi Beton Ltd., Marko Bulc, kolektiv Sonda, Emanat in Maja Delak, Irena Tomažin, Snježana Premuš, Mateja Bučar ter mednarodni umetniki, med njimi libanonsko-nemška umetnica Rima Najdi, italijanski kolektiv Motus in estonski umetnici Aandra Aloe in Flo Kasearu.

Festival Mladi levi je letos prav tako zabeležil 20. izdajo, ki je bila usmerjena k občinstvu ter k vprašanju o festivalih danes in njihovi prihodnosti. Festival velja za priljubljeno avgustovsko stičišče ljubiteljev sodobnih uprizoritvenih umetnosti in v polni meri izpolnjuje zadani cilj - predstavljati svežo tujo in slovensko sodobno umetnost čim širšemu občinstvu. Po zaslugi Mladih levov je slovensko občinstvo denimo spoznalo umetnika Stefana Kaegija, ki je potem še trikrat nastopil na festivalu, leta 2005 so pripravili prvi veliki participatorni projekt Lovepangs, pri katerem je sodelovalo 150 prostovoljcev, naslednji podoben projekt pa so bile Domine leta 2011, ki so jih ustvarili skupaj z britanskimi umetniki Station House Opera.

Kulturna vzgoja ter debatne platforme

Ena od prioritet Bunkerja v prihodnjem obdobju bo kulturna vzgoja. Ob dnevu odprtih vrat, ki so ga nedavno pripravili v Stari elektrarni ob 20-letnici Bunkerja, je bilo občutiti mladostniški vrvež, saj so jih obiskali otroci iz okoliških vrtcev in šol. "Gre za to, kako nasloviti tiste, ki jih še ne poznamo in širiti občinstvo. Pri tem je kulturna vzgoja eden bistvenejših elementov in zdi se mi, da vsebine, ki jih mi proizvajamo, lahko izjemno veliko pomenijo mladih ljudem, saj nagovarjamo klasične ali sodobne teme na sodoben način," je povedala dolgoletna direktorica Bunkerja.

Skupinam šolarjev skušajo omogočiti večdnevno izkušnjo, hkrati pa jih soočijo tudi z angažiranimi vsebinami, ki so po besedah Nevenke Koprivšek lahko mogoče na prvi pogled prezahtevne zanje, "a če jih pravilno kontekstualiziramo in predvsem mladih ne podcenjujemo, je to eno najhvaležnejših občinstev".

Konec novembra 2002 so v sodelovanju z II. gimnazijo Maribor prvič pripravili tudi festival Drugajanje, v katerega dijake vključujejo z namenom spoznavanja drugačne kulturne scene, ki bi sicer šla mimo njih. "Doslej smo na ta način opismenili že okoli 3000 dijakov, ki so šli skozi procese kulturnega življenja in jim bo to zagotovo ostalo," je povedal ravnatelj gimnazije Ivan Lorenčič.

Prav tako leta 2002 so začeli v Bunkerju voditi neformalno mednarodno Mrežo Balkan Express, ki povezuje umetnike in producente z Balkana in tiste, ki jih s tem področjem zanima sodelovati. S področjem Balkana se tako ali drugače zavestno še vedno ukvarjajo skozi svoje aktivnosti.

Zadnja leta v Bunkerju ugotavljajo tudi, da je na področju sodobnih scenskih umetnosti vse manj prostora za refleksijo, ki bi bila dostopna preko ustaljenih kanalov. Zato so v letošnji sezoni ustanovili spletno kritiško platformo Kriterij. Pred tem je Bunker med letoma 2002 in 2012 izdajal festivalski časopis Mladih levov Arena. Tudi sicer pa skušajo predstave in druge dogodke ter projekte, ki jih vodijo, podkrepiti z različnimi debatnimi platformami.

Pomen dobrih odnosov v službi za uspešne projekte

Ekipa Bunkerja, ki jo sestavlja bolj ali manj trdno jedro, slovi tudi po odprtosti in angažiranosti. Nevenka Koprivšek je kot posebnost Bunkerja prepoznala, da so iz piramidalnega načina vodenja z leti prešli v horizontalnega in je vsak član ekipe Bunkerja vsebinsko, organizacijsko in finančno odgovoren za projekte: "Prav vsak od nas je lahko razvil sebe, hkrati pa smo se razvili tudi kot ekipa ter se drug od drugega ogromno naučili. Enkraten občutek je, da greš kljub številnim oviram še vedno rad v službo, ker si vesel sodelavcev." Dekleta iz Bunkerja so uspela ustvariti občutek pripadnost širši skupnosti in to veselo širijo naprej. "Ustvarjamo skupnost povezovanja, naj si bo to lokalno, mednarodno ali regionalno," je poudarila direktorica.

V Bunkerju se namreč veliko mrežijo z organizacijami, s katerimi imajo vsebinsko jasne skupne interese - podpirati sodobno, angažirano umetnost, ki verjame, da je z umetnostjo mogoče graditi boljše odnose v družbi. Med drugim so v okviru programa Ustvarjalna Evropa vodje projekta Create To Connect, ki se ukvarja predvsem z občinstvom, so del mreže, ki povezuje ekologijo ter izzive prihodnosti - Imagine 2020, ter projekta Urban Heat, ki se ukvarja s problematiko mest in iz programa Horizont 2020 še projekt Trans-making, v sklopu katerega se povezujejo z znanstvenimi, raziskovalnimi in izobraževalnimi organizacijami iz celega sveta.

Na razpise se po besedah Nevenke Koprivšek prijavljajo ves čas, pri tem pa je poudarila pomen spodbujanja transnacionalne solidarnosti. "Nekoč smo bili mi mala nepomembna organizacija na evropskem zemljevidu in so nas drugi vabili k sodelovanju, sedaj pa se mi skušamo povezovati tudi z organizacijami, ki delajo v okoljih, ki so nevadnikom še manj naklonjena kot je naše. V nove projekte denimo vabimo organizacije iz Gruzije, Makedonije ali Ukrajine. Vselej bomo pozornejši na okolja, v katerih je zaznati ranljivost in krhkost," je poudarila.

Zavod Bunker v prihodnje

Ob vsaki obletnici je na mestu vprašanje, kam naprej? Nevenka Koprivšek čar Bunkerja prepoznava predvsem v vzdrževanju odprtosti in v ustvarjanju skupnosti. Bi si pa sicer želeli poleg distribucijske mreže po Sloveniji, ki bi omogočala večji dostop in postprodukcijo, imeti še vsaj dva vadbena prostora, ki bi omogočala daljše raziskovalne procese za umetniške projekte. Da je to ključ do uspeha, se je po njenih besedah pokazalo pri kritiško in s strani občinstva dobro sprejetih zadnjih predstavah Mareta Bulca in Beton Ltd., pri katerih so imeli ustvarjalci možnost daljšega raziskovalnega procesa, za katerega so bili relativno korektno plačani in so bili na več rezidencah. Medtem, ko je na nevladni sceni sicer veliko prekariata in smo gledalci po besedah direktorice Bunkerja priča hiper produkcijam s hitrimi rezultati.

"Kar si mi želimo, je imeti več časa in prostora za daljše in poglobljene ustvarjalne procese. Naša želje je iti v ustvarjanju globlje, hkrati pa še bolj transnacionalno in v duhu kozmopolitizma. To dvoje se nam zdi v današnjem času porasta ksenofobije in zapiranja v nacionalne kontekste še posebej pomembno. To zapiranje in nenehno vzpostavljanje izrednega stanja je kruto in nevarno in prav umetnost je tista, ki lahko pri tem ustvarja preboje v iskanju boljših rešitev in bolj humane družbe," je sklenila.