Pred stotimi leti se je rodil pisatelj Heinrich Böll

Heinrich Theodor Böll se je rodil 21. decembra 1917 v Kölnu kot osmi otrok in tretji sin mizarju Viktorju Böllu in Marii Hermanns Böll. Leta 1937 je zaključil srednjo šolo, kjer se sicer kot eden redkih ni priključil Hitlerjevi mladini, nato se je za kratek čas zaposlil v knjigarni in na Univerzi v Kölnu vpisal študij germanistike in klasične filologije.

V času študija je napisal svoj prvi roman Am Rande der Kirche (Na robu cerkve), ko pa je izbruhnila 2. svetovna vojna, je bil vpoklican v vojsko. Služil je na nemški vzhodni in zahodni fronti, bil večkrat ranjen in nekoč v spominih na to obdobje zapisal, da je "postal prepričan v skoraj popolno nesmiselnost vojaškega življenja". Vojak je ostal vse do leta 1945, ko je pristal v ameriškem ujetništvu, iz katerega so ga izpustili septembra istega leta.

Med dopustom leta 1942 se je poročil z Anamarijo Čech, ki jo je poznal že dalj časa. Rodili so se jima štirje sinovi - Christoph, ki je umrl že v prvem letu po rojstvu, Raimund, Rene in Vincent. Po vojni se je ponovno vpisal na univerzo in začel intenzivno literarno ustvarjati.

Böll danes velja za enega najvidnejših pisateljev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zaslovel pa je z romani, kot so Klovnovi pogledi (1963), Skupinska slika z gospo (1971) in Izgubljena čast Katharine Blum s podnaslovom Kako nastane in kam lahko vodi nasilje (1974).

Med njegovimi znanimi naslovi, ki so prevedeni tudi v slovenščino, so še Kje si bil, Adam? (1951), In ni rekel niti besede (1953), Biljard ob pol desetih (1959), Ženske pred rečno pokrajino (1985), Angel je molčal (1999), kratka proza Kruh zgodnjih let (1954), dokumentarni Irski dnevnik (1957) ter avtobiografska pripoved Kaj bo iz tega fanta? ali Nekaj s knjigami (1981). Poleg romanov in krajših zgodb ter novel je pisal še dramske in radijske igre ter eseje.

V svojih delih se je odločno zoperstavil vsem oblikam razčlovečenja in totalitarizma. Odklanjal je ideologije, ki si lastijo edino zveličavno resnico, in se zavzemal za zatirane. Nasprotoval je jedrskemu oboroževanju in hladni vojni. Kot književnik je bil mojster pripovedi in kratke proze, ki ju odlikujeta preprost in jedrnat slog ter dosledna etičnost.

Za satiro Črne ovce je leta 1951 prejel nagrado za literaturo Skupine 47, dve leti kasneje Nemško nagrado za kritiko, leta 1958 nagrado za kulturo Euarda von der Heydta ter leta 1967 nagrado Georga-Büchnerja za celotno pisateljevanje. S svojim delom je prepričal tudi švedsko Kraljevo akademijo, ki mu je leta 1972 kot prvemu Nemcu po vojni podelila Nobelovo nagrado za književnost.

V prevodu Ane Jasmine Oseban je zapis njegovih najzgodnejših spominov na otroški in mladeniški čas - Kaj bo iz tega fanta? leta 2014 v zbirki Svila izdala založba Modrijan. K zapisom o mladostništvu in šolanju v času Tretjega rajha ga je sicer spodbudil nemški literarni kritik Marcel Reich-Ranicki, ki je avtorja leta 1979 vznejevoljil s svojo kritiko romana Skrbno obleganje.

Ob 100. obletnici avtorjevega rojstva je urednik pri Modrijanu Aleš Učakar zapisal, da je Böll "pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti", ki ga mlajši bržkone (pre)malo poznajo. A po krivici, saj je kar nekaj njegovega pisanja prevedenega in po enaki krivici, "ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti".

Velikan nemške književnosti je umrl 16. julija 1985 na svojem domu v Langenbroichu.