Nigel Kennedy za STA: Navdih je vsepovsod

Glasbeno so bili izobraženi tako njegovi starši kot stari starši. Dedek je bil violončelist v Simfoničnem orkestru BBC, oče je bil vodilni čelist Kraljevega filharmoničnega orkestra. Mama je igrala klavir, s katerim je že zelo zgodaj začel tudi sam, ko je bil star sedem let, ga je preusmerila na violino.

"Menila je, da bi lahko bil nadarjen za godalni instrument, vendar ni želela, da bi igral čelo, ker me je oče zapustil, še preden sem se rodil. Namesto tega mi je predstavila violino. Prva učiteljica, ki sem jo imel, me je z njo nadlegovala le pet minut, nato mi je dala sladkarije in me poslala na vrt, kjer sem lahko iskal kostanje in podobno. To je bilo super. Všeč mi je bilo, ker me ni silila k igranju," pravi Kennedy.

S sedmimi leti je čudežni deček začel obiskovati glasbeno šolo legendarnega Yehudija Menuhina, kasneje pa se je izobraževal na ugledni glasbeni akademiji Juilliard v New Yorku. Pri 16 letih je prvič nastopil v priznani koncertni dvorani Carnegie Hall ter pri 28 letih posnel prvenec, na katerem je izvedel znani violinski koncert Edwarda Elgarja. Pet let kasneje je ob spremljavi Angleškega komornega orkestra zaslovel s posnetkom Vivaldijevih Štirih letnih časov, ki je z več kot tremi milijoni izvodov obveljal za enega najbolje prodajanih albumov klasične glasbe vseh časov.

Kennedy je že v mladosti opozoril nase s svojo drugačnostjo in sproščenimi nastopi, na katerih je presenečal z nekonvencionalno opravo. Poleg klasične glasbe pa se je lotil tudi rocka z interpretacijami del, po katerih je slovel pokojni Jimi Hendrix. To je vodilo v številna sodelovanja s priznanimi glasbeniki, kot so Paul McCartney, Kate Bush, The Who in pevec skupine Led Zeppelin Robert Plant.

"Navdihujejo me vse vrste glasbe z vsega sveta. Navdihujejo me tudi ljudje in strast. Vedno sem verjel v to, da se glasbe ne bi smelo predalčkati. Uporaba sodobnega zvoka in tehnik, sodelovanje z vznemirljivimi glasbeniki vseh zvrsti, ki premikajo meje, pa je v jedru vsega, kar počnem. Poslušati moraš sebe. Uporabljati življenjske izkušnje. Se navdihovati pri drugih. Igrati kot posameznik. Se posvetiti in nenehno rasti," je prepričan Kennedy.

Vsega, kar omenja, se je učil od naštetih glasbenikov, od vseh je vpijal tudi tehnike. "Robert Plant je imel tedaj bend s pretežno ameriškimi glasbeniki, ki so se čudili volumnu električne violine. Preizkusili smo ga in nato se je obrnil k meni ter dejal: 'Hmm, pojačaj, Nige!'"

The Who so bili po njegovih besedah nenavadni, sprva je prišlo celo do trenja s Peteom Townsendom. "Z njimi sem igral Bab O'Rielly v Albert Hallu. Skupina je bila ostra kot laser in energija je bila kot Hirošima. Bilo je fantastično." Macca kot kantavtor po Kennedyjevem mnenju ustvarja odlične melodije. "Je nadarjen, ker lahko igra bas, klaviature in kitaro. Naučil pa sem se tudi iz sodelovanja s Kate Bush, s katero sem se veliko družil. Je sicer tiha, a brez milosti. Za vsak album, ki ga naredi, bi zastavila svoje življenje."

"Pomembno je, da se od glasbenikov, ki te obkrožajo, naučiš strasti in da nikoli ne izgubiš želje po rasti. Nihče ne pride na koncert zato, da bi videl, kako je nekdo pameten. Želijo slišati ubijalsko melodijo, ne glede na to, kakšna je glasba," je prepričan dobitnik več mednarodnih nagrad, ki je leta 1997 prejel tudi nagrado brit za izjemen prispevek k britanski glasbi.

Na svoji dosedanji poti je Kennedy odkrival tudi jazz in klezmer ter poljsko klasično glasbo. "Potopim se v čim več glasbe, kot se lahko - jazz, rock, dub, reggae, progresivni rock, klasiko, karkoli. Navdih je vsepovsod. Trenutno razvijam več novih projektov, ki jih bom kmalu razkril," pove o svoji prihodnosti.

In kaj je pripravil za slovenski koncert, naslovljen Bach sreča Gershwina, na katerem bo skupaj s še tremi glasbeniki nastopil v sklopu Zimskega festivala Festivala Ljubljana? Kot pojasnjuje, se že od najstniških let posveča interpretacijam Bachovih sonat za violino. Ta glasba ima po njegovem mnenju meditativen značaj in je obenem dobra za ohranjanje kondicije rok.

Po njegovem prepričanju mu Bach nudi "veliko več od namišljenih prednosti, za katere ljudje verjamejo, da jih dobijo s svojim zahodnjaškim zlorabljanjem joge". Na koncertu bo zato izbral med bolj intenzivno Sonato za violino št. 1 v g-molu in bolj plesno Partito št. 3 v E-duru, odvisno od tega, kakšne vibracije bo prejel iz občinstva v dvorani.

V drugem delu pa bo izvedel Gershwinove pesmi, med njimi prepoznavno Summertime. Gershwina je sicer, kot je še povedal za STA, do nedavnega sovražil, vendar pa imajo njegove pesmi "tolika patosa, šarma, okusa in obrti", da mu jih bo v užitek zaigrati.