Uroš Zupan za STA: Trbovlje imam neskončno rad

Naslov vaše knjige asociira na razmišljanje, meditacijo, introspekcijo. Tudi naslovnica je zanimiva.

Naslovnice sem se sprva ustrašil, ker se mi je zdelo, da se ne nahajamo ravno pred obličjem poslednje sodbe, saj vsebina knjige ni smrtno resna in se ukvarja s stvarmi, ki so precej oddaljene od poslednje sodbe. Če bi iskal kakšno povezavo med naslovnico in vsebino, bi rekel: introspekcija, ozrtje čez ramo, pogled nazaj, pogled v preteklost. To je podobno tistemu standardnemu začetku dobrih zgodb, ki se ponavadi glasi: "Nekoč se je zgodilo...". Ima pa knjiga še neke druge dimenzije in plasti.

Pogled torej v čase, ki jih več ni?

Teh časov dejansko ni več in zdaj, ko berem za sabo, imam občutek, da sem si vse skupaj izmislil, da ne gre za dogodke, ki so se resnično zgodili. Pišem o navadah nekega časa, ki pa se z današnje perspektive, predvsem zaradi razvoja tehnike in tehnologije, ki sta spremenili duhovne dimenzije ljudi, jih skrčili, zdi svetlobna leta oddaljen in je verjetno bralcem, ki niso odraščali v "prazgodovini", precej nenavaden in tuj. Takrat so veljala povsem druga pravila, kot veljajo danes.

V prvem delu se posvečate glasbi, ki vas je oblikovala kot osebnost, v drugem delu okolju, iz katerega ste izšli. Zapisali ste, da je osnovna merska enota glasba iz 60. in začetka 70. let.

Zakaj 60. in 70. leta? Vedno sem se družil s starejšimi fanti. Glasbo sem začel resno poslušati leta 1976, 1977. Tisti, ki so bili par let starejši od mene, so jo začeli poslušati že konec 60. let. Imel sem "učitelje", ki so mi to glasbo predstavljali in meni je bila všeč.

Skratka, moj okus za glasbo se je začel formirati v 70. letih, družil sem se s starejšimi, pa še nekaj je tu precej pomembno - bil sem iz province. V Trbovljah sem živel do leta 1990. Tam nismo lovili Radia Študent, zato punka, vsaj v moji družbi, ni nihče poslušal.

Ko je izšla prva plošča Pankrtov, sem sam začel poslušati ECM jazz, nekaj popolnoma drugega. Nekaj mirnega in meditativnega in nekaj, za kar je potrebno virtuozno obvladovanje instrumentov. Razlogi, da sem odklanjal punk, so bili seveda tudi zunajglasbeni, rekel bi estetski; bistveno bolj so mi bili všeč punce, ki so bile podobne puncam s slik češkega Art Nouveau mojstra Alphonsa Mache, se pravi punce z umitimi, dolgimi lasmi, kot pa punce, ki so se na vsak način trudile biti grde, pa čeprav so se pisale Vivienne Westwood ali pa Slađana Milošević.

Če zdaj še enkrat potegnem črto pod vse skupaj: moji "zaljubljenosti" v glasbo s konca 60. in začetka 70. so botrovali druženje s starejšimi fanti, provinca, še najbolj pa osebna senzibilnost. Imel sem srečo, da je to verjetno najboljša glasba, ki je kdajkoli nastala. Iz nje pa izhaja tudi sedanja glasba, ki mi je všeč.

Med tri formativne plošče prištevate tiste, ki so jih ustvarili Tomaž Pengov, Leb i Sol in Idoli, govorite o sentimentalni navezanosti na nekatere bende in posameznike, kot so Azra, Pink Floyd, Bob Dylan, za katerega sicer pravite, da ni bil nikoli zares "vaš", in Neil Young, ki mu pripada posebno mesto. Kaj je pri njem tako posebnega?

To je bila ljubezen na prvo poslušanje. A hkrati je bil tudi mit. Pri glasbi, pa tudi pri poeziji in umetnosti nasploh, je vedno tako, da gre ena stvar do sprejemnika neposredno, druga pa tako, da se okrog določene osebe ustvari mit in se percepcija potem precedi skozi ta mit.

Pri Youngu mi je bila všeč akustika, senzibilnost, glas, elektrika, vse. Tako počasne solaže, ki sta jih igrala z Dannyjem Whittnom na Everybody Knows This Is Nowhere, se pravi epska komada Cowgirl In The Sand in Down By the River, kot psihedelične lepljenke, ki jih je delal na svoji prvi solo plošči ali pa še z bendom Buffalo Springfield. Young je imel svoj "visoki čas" do leta 1980, potem je padel v neke čudne luknje, vsaj za poslušalca, ki se je formiral na njegovi glasbi iz 70. let.

Vse skupaj pa se verjetno navezuje na mojo posebno ljubezen do ameriške Zahodne obale, do Kalifornije. Tudi Young je živel in delal tam. Bendi iz Kalifornije, kot so bili recimo Grateful Dead, so v svojo glasbo ujeli neko atmosfero, vzdušje, svetlobo, zvoke določene pokrajine, ki je v moji ali pa v naši mitologiji delovala kot sanjska dežela. Ujeli so solarno vibracijo. Temu se je seveda pridružil tudi duh tistega časa. Duh 60. let. Zadnji poskus vzpostavitve neke kolektivne Utopije.

Če se zdaj vrnem k Neilu Youngu. Young je imel tudi sposobnost, za razliko od Boba Dylana, ki je tekstualni mojster in pesnik, da ni rabil verzne umetelnosti, ki je prišla iz poezije, ampak je tudi z minimalnim naborom besed znal nekaj povedati. Nekaj močnega. Trajnega. Tega se zaveš z leti, v mladosti pa glasba nate deluje predvsem kot energetsko plovilo. Verjetno se je, z rahlim pretiravanjem rečeno, moja generacija iz glasbe naučila več, kot se je naučila v šoli, ampak s tem ne mislim na učenje na racionalni ravni, temveč na ravni čustev.

In prek glasbe ste prišli do književnosti, s čimer se preživljate. Kako se je to zgodilo?

Izhodišče je bil verjetno Tomaž Pengov. Ko sem bila star 15 ali 16 let, sem si sposodil prvo izdajo Odpotovanj in jo pozabil vrniti. Na njih sem odkril poezijo, ki pa ni bila zapisana, ampak peta.

Glasbo sem vedno spremljal kot zagret avtodidakt, konzument, to me je preprosto zanimalo. Kar je super, da se iz čistega veselja do poslušanja, do raziskovanja, izobražuješ sam in ni nobene prisile, nikomur ne odgovarjaš, ni izpitov, nihče te ne ocenjuje.

Potem sem v književnosti iskal podobne občutke, podobno pripadnost, na katero sem naletel v glasbi. Zanimala me je književnost, ki je referirala na pop kulturo, ki je na tehnični ravni, čeprav je to težko dokazljivo, vzela določene segmente iz glasbe. Konkreten primer sta Jack Kerouac in Allen Ginsberg.

Nato sem začel pisati. Spontano pesmi. Star sem bil nekaj čez 20 let, kar je za slovenske razmere pozno. In potem sem ugotovil, da se moram tega naučiti na obrtni ravni, kar pomeni, da bom moral pesmi tudi brati. Ko začneš pisati poezijo, potrebuješ pogled od zunaj. Potrebuješ nekoga, ki ti pove, kaj je dobro in kaj slabo. Čez leta sem se sam naučil, kako ločiti zrnje od plev. To ločevanje je težko. In najteže je ravno pri sebi.

Književnost je bila kot nekakšna odrešitev, pojma nimam, kaj drugega bi lahko počel. Sem se pa verjetno, kot je napisal Borghes v svoji prošnji za direktorja knjižnice, celo življenje pripravljal za ta poklic, in sicer tako, da sem sprejemal določene impulze iz umetnosti, da sem doživljal svet, kot sem ga doživljal, in da sem bil precej senzibilen. Ampak obvladati je bilo treba tudi obrt. Brez tega ni nič.

"Nemogoče je iz življenja izriniti Trbovlje," ste zapisali v drugem delu, kjer se z nekakšno nostalgijo sprehajate skozi vaš rojstni kraj. Kakšni so pravzaprav ti spomini, če vemo, da je spomin selektiven?

Tisti, s katerimi sem skupaj odraščal, mi, ko berejo moje tekste, pravijo, da imam zelo dober spomin. Ampak gre dejansko za selektiven spomin. Spomin urim ves čas. To spada k naravi mojega poklica. Mogoče zaradi urjenja laže vstopim v proces, kjer se začnejo stvari odpirati. Se ločevati od teme in pozabe. Odpirajo se pa tako, kot se odprejo v Iskanju izgubljenega časa Marcela Prousta, ki je dobil nazaj cele segmente podob iz otroštva in celoten ustroj takratne družbe, ko je pomočil magdalenico v lipov čas in jo dal v usta. Pri meni vrnitve izgubljenega časa ne vrača okus, bolj vonj ali pa glasba.

Trbovlje imam rad, sploh svoje otroštvo, ki ni bilo temno, travmatično, ampak svetlo. Ta majhen kraj se nam je v naši otroški percepciji sveta in časa zdel neskončen. Ko o tem pišem, sem se sposoben vrniti v stanje duha, v neko pričakovanje, pričakovanje nekega čudeža, ki smo ga čakali, a ga nihče ni znal opisati. To stanje duha pa določajo neka varnost, zaščitenost, možnost, da lahko počnemo, kar hočemo in se nam ne bo zgodilo nič strašnega, saj nas nekdo varuje. Mogoče za vsem skupaj stoji celo nek sramežljiv okus po nesmrtnosti.

Bistvo mojega pisanje je odpiranje vrat, vzpostavitev kanalov, ki me bodo vrnili v ta občutja. Hkrati s tem pa naj bi moje pisanje vrnilo tja tudi tiste bralce, ki imajo podobno izkušnjo, ali pa podobno senzibilnost, kot jo imam sam, in jih moj tekst, če je sreča mila, odpre za njihovo lastno sanjarjenje.

Čarobna dolina, pravite. Ampak če gre sklepati po eni od vaših pesmi, v kateri ste zapisali, da je bog umrl v Trbovljah, potem vaš pogled na rojstni kraj ni bil vedno tak.

Ne, to se je zgodilo kasneje. Iz Trbovelj sem skoraj zbežal. Če sem se v Trbovljah predstavljal kot pesnik, sem bil v tistih časih, ko še ni bilo nobenih vidnih rezultatov, predmet posmeha. Danes je drugače, a ne popolnoma drugače. Ta posmeh in nezaupanje do nečesa, kar je v našem primeru pisanje, je verjetno nek obrambni mehanizem, ki se ga ljudje poslužujejo, če česa ne razumejo ali pa če jih kaj ogroža.

Se mi je pa večina formativnih in zaznamujočih stvari zgodila v Trbovljah. A to, da sem našel svojo identiteto, ki je povezana s pisanjem, pripada Ljubljani. Tukaj so me ljudje že na samem začetku, po nekaj objavah, jemali resno, imeli za pesnika. Ni šlo več za posmeh. V Trbovljah so se stvari zgodile retrogradno, v stilu - težko je biti prerok v lastnem kraju. Tam ne bi več živel, imam pa jih neskončno rad. Ampak to so verjetno Trbovlje, ki ne obstajajo in mogoče takšne, kot so v moji knjigi, sploh nikoli niso obstajale.