Izšla monografija Ivana Stoparja o gradu Otočec

Urednik monografije Iztok Hotko je za STA povedal, da Stoparjevo delo poleg strokovnih in znanstvenih dognanj prinaša tudi spoznanja o grajskem umetnostnozgodovinskem razvoju in razvoju otoške fevdalne posesti.

Knjigo odlikuje poljudni slog pisanja, Stopar pa se je poleg zgodovinskih dejstev in arhitekturnih posebnosti posvetil tudi predstavitvi plemstva, ki je s svojim bivanjem zaznamovalo podobo tega srednjeveškega gradu in odsevalo utrip tedanje družbe.

Monografija je opremljena z avtorskimi fotografijami Boruta Peterlina, z arhivskimi dokumenti in fotografijami ter različnimi upodobitvami. Oblikoval jo je Jurij Kocuvan, predgovor je prispeval Milček Komelj. Knjigo so izdali v slovenski, ruski in angleški različici.

Kot je poudaril umetnostni zgodovinar in avtor knjižnega predgovora Komelj, se je Stopar s poetično monografijo otoškemu gradu oddolžil za navdih in navdušenje nad slovenskimi gradovi, ki ga je še kot novomeškega gimnazijca navdalo ob obisku njegovih povojnih ruševin.

Hkrati se je Stopar zaradi vtisa, ki ga je na njem pustil grad Otočec, podal na svojo "izredno plodovito" pot kastelologije, je še dejal Komelj.

Grad Otočec pri Novem mestu in njegov park z lego na umetno ustvarjenem otoku sredi Krke ustvarjata eno najslikovitejših podob v Sloveniji ter sodita med kulturne in naravne znamenitosti. Grad Otočec velja tudi za edini rečni grad na Slovenskem in hkrati za edini med drugo svetovno vojno požgani ter po tej v celoti obnovljeni grad na Dolenjskem.

Viri ga omenjajo že leta 1252. V naslednjih stoletjih je menjaval lastnike in s tem tudi podobo. Kdo in kdaj je sezidal prvotni grad, ni znano. Po dokaj nejasnih podatkih naj bi sprva stal na Krkinem desnem bregu, eden njegovih kasnejših lastnikov pa naj bi naročil prekop dela zemljišča ob njegovi desni, s čimer je zemljišče spremenil v otok in ga z vodo zavaroval.

Nastanek gradu se umešča v sredino 13. stoletja. Stoletje kasneje so ga razširili in tlorisno zasnovali v obliki črke L. Po turškem pustošenju leta 1471 so ga dodatno utrdili, v drugi polovici 16. stoletja pa je začel dobivati renesančno podobo.

V prvi polovici 17. stoletja so grajsko poslopje predelali in med drugim v njegovem pritličju ter obeh nadstropjih južnega krila uredili arkadne hodnike. Otoški grad so med drugo svetovno vojno požgali, ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja prenovili pod spomeniško-varstvenim nadzorom in ga namenili gostinsko-turistični dejavnosti. V njem deluje hotel Grad Otočec Term Krka.

Monografijo so kot šesto knjigo izdali v knjižni zbirki farmacevtske družbe Krka.