Nina Peče Grilc za STA: Film podpiramo s spoštljivostjo, gledalce obravnavamo s pozornostjo

Najin pogovor poteka deset let po tem, ko je Mestna občina Ljubljana (Mol) ustanovila javni zavod Kinodvor. A njegova zgodovina je dolga. Bi se lahko uvodoma sprehodili skozi zgodovino kina, lahko nanizate nekaj prelomnih dogodkov?

Kinodvor je bil kot kino Ljubljanski dvor zgrajen v istoimenski palači leta 1923, bil je eden prvih kinematografov v Ljubljani in je kmalu postal elitni premierni kinematograf s pestrim in zanimivim programom. Njegova posebnost je, da je bil ustanovljen kot kinogledališče, na to nas spominja tudi njegova notranjost, in je kot kino ostal skozi vso zgodovino. Kinodvor je šel tekom desetletij skozi različne pojavne oblike kinematografa in se je prilagajal novim okoliščinam. Menjal je lastnike, program in število sedežev, a je ostal kinematograf.

Pot je začel kot kinogledališče za nemi film, potem je prišel zvočni kino. Program kina je zaznamovala tudi vojna, z brezplačnimi predstavami za italijanske oficirje, sledilo je obdobje izključno nemških filmov. Takrat se je že imenoval kino Sloga in ime obdržal več kot 50 let; to ni bil le legendarni erotični in pornografski kino za časa nekdanje Jugoslavije, ampak je s tem imenom deloval, odkar je bil v rokah železničarskega društva Sloga.

Sledilo je obdobje vesternov in kriminalk. V 60. in 70. letih je nastopilo obdobje, po katerem se je kino proslavil po vsej takratni Jugoslaviji, mi pa se ga danes spet spominjamo s programom: Kinosloga. Retrosex., ki je noč erotičnega filma v času valentinovega. Proti koncu tega obdobja je bila v kinu tudi zelo močna videoprodukcija, v začetku 90. let pa se je kino preimenoval v kino Dvor in je v sklopu Ljubljanskih kinematografov deloval kot reprizni kino. Po obdobju privatizacije sta le Kinodvor in Kino Šiška ostala v lasti Mola, leta 2001 pa se je po odprtju multipleksa podobno kot ostale mestne kinodvorane tudi Kinodvor za nekaj let zaprl.

Privatizacija je močno vplivala na kino kulturo, kdaj so se začele opažati prve posledice?

Okoli leta 2000 je zaprtje dvoran v mestu in potisnjenost komercialnega programa na obrobje Ljubljane pripeljalo do izgube kinogledalcev v precej široki populaciji, predvsem pa do osiromašenja filmske ponudbe v Ljubljani in širše. V tem času se je takratni direktor Slovenske kinoteke Silvan Furlan s sodelavci lotil prvega art kina s celoletnim umetniškim programom. Kinodvor je leta 2004 postal osrednji umetniški kinematograf, Kinoteka pa je začela tudi z distribucijo določenih umetniških naslovov. Po nenadni smrti direktorja Furlana njegov naslednik Staš Ravtar ni nadaljeval vizije art kina in je Kinodvor 1. aprila 2008 zaprl. Sledil je silen odziv civilne družbe, predvsem različnih akterjev na področju filma, ki so nagovorili Mol, naj kot lastnica prostorov kino vzame pod svoje okrilje. Mol je imela posluh, istočasno se je odpiral tudi Kino Šiška kot specifičen prostor urbane kulture. Tako je javni zavod Kinodvor 1. oktobra 2008 ponovno odprl mestni kino.

Od takrat dalje, se mi zdi, je Kinodvor zgodba o uspehu. Tam najde svoj kino dom cela plejada zelo raznovrstnih gledalcev, ves čas se nekaj dogaja, sploh ne samo filmski program, številni gredo tja samo na kavo...

Vse to je rezultat določenih ambicij, ki so se uresničile. Naše izhodišče je bilo, da moramo ljudi pripeljati nazaj v kino. Eno je, če ljudje spremljajo filmsko produkcijo oziroma želijo gledati filme, drugo pa je, da si filme pridejo ogledat v kino. Leta 2008 je bil to velik izziv, ne le pri nas, tudi v Evropi in širše. Takrat se je nekje zaključevala, drugje, recimo v Sloveniji, pa komaj začenjala digitalna revolucija, prenova kinematografov, ki so se morali tehnološko opremiti za novo obdobje. Investicija je bila velika, zato je vzporedno veljalo razmišljati o atraktivnosti kina in dodatnih vsebinah, ki bodo ljudi prepričale, da namesto domačega naslonjača izberejo kino, da se bodo ti vložki tudi povrnili.

In vse je slonelo na Kinodvoru? Ta velika naloga mobilizacije občinstva?

Posebnost našega prostora je bila, da smo morali pokriti zelo široko paleto programov in ciljnih publik, ker drugega mestnega kina v Ljubljani ali Sloveniji, ki bi bil po obsegu programa primerljiv s Kinodvorom, ni bilo. V državi je delovala komercialna mreža, del nje sta bila takrat tudi kino Komuna oziroma Vič, na drugi strani je delovala Slovenska kinoteka s svojim specifičnim programom, tu je bil še Cankarjev dom, ki pa je film skozi leto lahko pokrival le zelo omejeno...

Naš izziv je bil jasen: kino za vse generacije, od najmlajših do najstarejših. Najmlajši pomenijo tudi prihodnost kina. Prve in zgodnje pozitivne izkušnje razvijejo odnos do filma in kina, ki ostane in se lahko poglablja skozi življenje. Po drugi strani pa so se starejši zagotovo še spominjali svojega kino paradiža, ko je bilo obiskovanje kina še množično, kar naenkrat pa so ostali brez te navade - obiskovanja kina. Računali smo na to, da se bodo hoteli in znali vrniti. Zaradi vsega tega je bilo treba v kinu vzpostaviti živ prostor, kjer ne gre le za gledanje filmov, temveč ima filmska izkušnja še neko dodano vrednost. Kino tako postane pomemben družbeno-kulturni prostor, prostor refleksije in prostor filmske vzgoje. Zaradi izobraževalnih programov smo bili kot javni zavod nenazadnje tudi ustanovljeni.

Po desetih letih ustvarjanja takšnega prostora lahko rečem, da sta v kinu pomembni dve stvari. Ena je ta, da z vso spoštljivostjo in kakovostjo podpiramo film kot umetnost, in po drugi strani, da z vso pozornostjo obravnavamo gledalca. Ta dva skupaj sta podlaga za razvoj filmske kulture v mestu. To je naša formula.

Od samega začetka leta 2008 pri vas deluje tudi Kinobalon - program za otroke in mlade. Ste uspeli zadržati otroke, ki zdaj postajajo že odrasli gledalci?

Da. Pred dvema letoma se je zgodilo to, kar si vsak, ki ima takšno poslanstvo, želi. Kinobalonovci, ki so v tem času postali najstniki, so od nas zahtevali svoj program, saj so prerasli otroške filme, v kino pa tudi niso hoteli več skupaj s svojimi starši. Zaradi prenasičenosti programa in pomanjkanja prostora smo bili sprva v težavah, a takšne priložnosti se ne sme izpustiti! Nastal je Kinotrip - program mladih za mlade. Vsi smo navdušeni, kako zahtevno in razvito je to občinstvo. Oni znajo gledati filme, argumentirano se pogovarjajo, pri izbiranju filmov za festival Kinotrip so zelo suvereni, samozavestni.

To je super, ampak če zapustiva romantične predstave - velika večina najstnikov ne hodi v Kinodvor, kajne?

Tudi to verjetno drži. Naš Kinotrip je pravzaprav nekakšen inkubator, to je njegova ambicija, tako ga je treba razumeti. Gre za časovno omejen program, ki ga sestavlja filmski klub, mesečni dogodki in vsakoletni festival. V enem letu dosežemo do 3000 mladih, kar je odlično za tek na dolge proge, če tega ne bi izvajali kot javne službe ali kot programov, ki so v določeni meri podprti z javnim financiranjem, projekt vsekakor ne bi mogel preživeti na trgu. In zavedati se je treba, da so to večinoma mladi, ki jih kultura in umetnost zanimata. Res je tudi, da ima Kinodvor nekaj posebnosti: je nebleščeča, stara hiša, dogodki za najstnike se zvrstijo enkrat na mesec, mladi pa so, kot vemo, zelo zasedeni in se hipno odločajo o preživljanju prostega časa, poleg tega sta v kinodvorani prepovedani hrana in pijača. Če jim bo všeč, bodo prišli. To je prostočasna dejavnost, v nič jih ne moremo siliti. Ogromno mladih, tudi srednješolcev, pa v kino pritegnemo prek šolskega programa, a to je druga zgodba, saj nas obiščejo v okviru šolske obveznosti in ta izkušnja je vendarle drugačna.

Morda bodo svoj dom našli v načrtovanem minipleksu v ljubljanskem podhodu Ajdovščina, ki ga načrtujete z Mol?

Vsekakor, ta bo za mlade veliko bolj privlačen. Konec lanskega leta je bil sprejet pomemben dokument, v sklopu katerega je bil tudi začrtan terminski plan. Predvideno je, da bi minipleks zaživel leta 2022. Mol je trenutno v fazi pridobivanja lastništva vseh prostorov, to je ključno. Upam, da bo šlo vse v skladu z načrti, kajti Kinodvor ima vendarle samo eno dvorano, programa pa je vse več. Predvsem pa potrebujemo dovolj velik kino z raznolikimi programi za raznolika občinstva.

Da, program pri vas se hitro menja, četudi je zadnji dan projekcije polna dvorana. Hočem reči, človek lahko kaj hitro zamudi film.

Tudi nam to vsekakor ni v veselje. Toda Kinodvor ima svojo publiko in pokazati ji mora celo paleto filmske ponudbe. Žal ni od mestnega kina odvisno, v katerih kinih naj bi gledalec videl kakšne filme in katere naj bi vrteli mi. Tako bi sicer izbrane filme vrteli dlje, a bi moral ostati določen del filmske produkcije dostopen drugje. Zagotovo bi pomagalo, če bi imel Cankarjev dom na voljo več terminov za film. Skušali smo se dogovoriti celo s Kolosejem, ki ima v mestu kino Komuna, da si filme preprosto razdelimo. Toda to sta kinematografa, ki delujeta po zelo različnih principih. Komuno eksplicitno vodi princip ekonomije, Kinodvora ne. Ne moremo jih prisiliti, da se s programom prilagajo našemu poslanstvu. Tako pač je in zato bodo filmi na sporedu Kinodvora prekratek čas, dokler zanje ne bo na voljo več dvoran.

Nasičenost programa je sicer vsesplošen problem, morda celo bolj luksuzen. Kaj pa problem dostopnosti nekaterih filmov?

Oba problema sta plati istega kovanca, ki zadeva na eni strani prikazovanje in na drugi strani distribucijo filmov. Ne mine mednarodno kinematografsko srečanje, kjer ne bi problematizirali produkcij Netflixa ali Amazona, ko filmi sploh nimajo možnosti za kinematografsko distribucijo, občinstvo jih lahko vidi le na njihovih kanalih. V Sloveniji imamo še drug problem, saj določenih filmov distributerji, ki nas pokrivajo kot del večjega teritorija, niso pripravljeni lansirati na slovenskem trgu. Ponavadi so to ravno filmi, ki v našem programu res veliko obetajo, saj gre za kakovostne filme, ki niso nujno množične uspešnice. Tak je recimo velik oskarjevski favorit Oblika vode. Film smo si uspeli izboriti za silvestrsko predpremiero, vse do nedavnega pa je kazalo, da ga v Sloveniji na rednem sporedu ne bo. Žal smo odobritev za februar dobili, ko je naš program že tako pokal po šivih, tako da bo pri nas zdaj lahko na sporedu samo v izbranih terminih. Tudi festivalski filmi, predvsem številni filmi z Liffa, zelo pozno ali pa sploh ne pridejo na redni spored. Tudi po njih je med našimi obiskovalci veliko povpraševanja. Zato smo začeli snovati program oziroma termin za vsaj še eno dodatno pofestivalsko projekcijo izbranih filmov.

Ker smo v letu vaše obletnice, boste gromko praznovali?

Že leta 2013 smo praznovali 90 let kina na Kolodvorski ulici, takrat je bilo v Letu kina res veliko jubilejnega programa. Tako da letos ne bomo praznovali v tolikšni meri, saj bomo kmalu dočakali še 100-letnico in res ne moremo ves čas proslavljati, gledalci bodo zmedeni (smeh). Z določenimi programi skoz vse leto se bomo desetletnice seveda vseeno spomnili, poleg tega bomo Letni kino na Kongresnem trgu podaljšali za en dan, aprila pa bomo gostili drugo mednarodno strokovno konferenco o filmski vzgoji.

Ob takšnih priložnostih je vedno tudi čas za statistiko. Torej, kako gre?

Kinodvor je v desetih letih obiskalo več kot milijon obiskovalcev. V tem času smo prikazali 2200 celovečernih filmskih programov na več kot 17.600 projekcijah. Vse od leta 2012 ima Kinodvor več kot 120.000 obiskovalcev letno, ki spremljajo programe v kinu na Kolodvorski ulici ter na lokacijah kina na prostem, zlasti Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu in Letni kino na Kongresnem trgu. Program za mlada občinstva, ki ga sestavljata družinski in šolski Kinobalon ter Kinotrip, vsako leto obišče več mladih gledalcev. Tako je Kinobalon v lanskem letu obiskalo več kot 37.000 obiskovalcev, od tega okrog 23.000 učencev in dijakov. Najbolj gledani filmi preteklega leta v Kinodvoru so canski zmagovalec Kvadrat s 3409 gledalci, nekaj manj jih ima Dežela la la, na tretjem mestu pa je slovenski mladinski film Košarkar naj bo. Med deseterico najbolj obiskanih v lanskem letu je še en slovenski mladinski film Pojdi z mano ter animirani film Rdeča želva.

Imate v mislih, ne glede na zasičenost, ki ste jo omenjali, še kakšne nove programe?

Ves čas je potrebno razmišljati o programih za nova občinstva. Nova občinstva pa niso le mlada občinstva. Nekateri moji kolegi v Evropi pripravljajo odlične in zelo uspešne programe za ranljive skupine, kot je avtistično ali pa dementno občinstvo. To je vsekakor polje novih izzivov za prihodnost. Ves čas moramo tudi spremljati, v kakšni kondiciji so naši ustaljeni programi. Jeseni smo začeli s programom Prvič v kino za otroke med 2. in 3. letom, ki je takoj postal čista uspešnica. Ne smemo pozabiti tudi na zelo dragoceno, cinefilsko občinstvo. Gre za najbolj zahtevno publiko, ki danes večino filmov spremlja prek spleta ali na festivalih. Radi bi, da se vrnejo v kino, zato jim moramo ponuditi več kot filme v redni distribuciji, zanje moramo pripraviti izredne programe, da se bodo vrnili v kino pred veliko platno.

Naj se vrnejo. In da bi petnajstletnico praznovali tudi že v novem minipleksu!

Verjamem, da se bodo do takrat porajala tudi številna vprašanja. Tako kot so se pred desetimi leti, ko se je marsikdo spraševal, zakaj bi mesto odpiralo kino v času, ko filme gledamo marsikje, še najmanj v kinu. A Ljubljana si je drznila in mesto je dobilo več kot kino. Sledil je razvoj novih občinstev, oživitev art kino mreže in odpiranje kinematografov po vsej Sloveniji, prehod v digitalno kinematografijo, preporod filmske vzgoje v kinu in zdi se, da vsi potenciali še zdaleč niso izkoriščeni. Ta film se torej še ni iztekel!