Režiser Christian Frosch za STA: Kar je danes resnično, je lahko že jutri laž

Priznani nemško-avstrijski režiser Frosch je posnel film po resničnih dogodkih z originalnim naslovom Murer - Anatomie eines Prozesses. Frosch pozna zgodovino zelo dobro in ne pristane na poenostavitve, četudi se ne slepi, da živimo v času, ko se da dejstva zlahka ovreči in jih zamenjati z manipulativnimi lažmi. A da tudi ta niso od včeraj, kaže njegov zadnji film, ki prihaja na spored avstrijskih kinematografov prav ob 80-letnici anšlusa. Film o Murerju tako ni le anatomija nekega procesa, temveč tudi anatomija neke države. To je njegov prvi intervju na temo Murerja.

Kako ste se zbližali s sodnim procesom Murer?

Na to temo sem slučajno postal pozoren med obiskom Vilne, ko sem v tamkajšnjem judovskem muzeju naletel na tablo, ki Franza Murerja označi za glavnega storilca v getu. Spomnimo se: Vilna je bila duhovno središče judovske kulture v vzhodni Evropi. Ob podpori litovskega prebivalstva so jo nacisti povsem uničili. Od 80.000 vilniških Judov jih je preživelo le nekaj sto. Kot človek, ki ga zanima zgodovina, sem bil osupel, da še nikoli nisem slišal za moškega, ki naj bi bil odgovoren za holokavst v Vilni. Sprva sem začel raziskovati iz povsem osebnega zanimanja. Poglobil sem se v najmračnejše poglavje povojnega avstrijskega sodstva.

Ali proces v avstrijski sodni in seveda širši zgodovini zaseda posebno mesto, gre za razvpit primer? Ali ga je oblast skušala pomesti pod preprogo?

Po eni strani je Murerjev proces eksemplaričen, hkrati pa poseben, saj politika in mediji niso odigrali svoje vloge, slabo so se izkazali. Sodba je bila po vsem svetu deležna velike pozornosti in je naletela na vsesplošno zgražanje. Avstrijci so razmere skušali umiriti z obljubo, da bodo proces obnovili. Dvomim, da je šlo za resen namen. "Pomesti pod preprogo" je gotovo pravi izraz.

Vaše mnenje je, da Avstrija ni bolnik, da ni talka zgodovine in po anšlusu prva žrtev Nemčije, ki da se šele mora podvreči procesu ozdravljenja. Kako vi razumete in interpretirate vlogo Avstrije, kar zadeva soočenje z lastno zgodovino? Kaj se je, če se je, v 70 letih spremenilo?

Preživela žrtev holokavsta Simon Wiesenthal je zaman opozarjal, da so bili Avstrijci v uničevalni industriji zastopani celo nadpovprečno. "Avstrija, prva svobodna država, ki je postala žrtev značilne Hitlerjeve politike napadanja,..." tako piše v Moskovski deklaraciji zaveznikov iz leta 1943. Ta zamolči tako evforično strinjanje z anšlusom kot tudi to, da Avstrija leta 1938 ni bila več svobodna država, temveč je ustvarila lastno obliko diktature, avstrofašizem. Iz Avstrijske državne pogodbe leta 1955, ustanovitvenega dokumenta druge avstrijske republike, je diplomatom tik pred podpisom uspelo izbrisati preambulo, v kateri je bila Avstriji pripisana vsaj delna krivda. Pirova zmaga, kajti s tem je postala laž tako rekoč uradna. To pripoved je zamajala šele Waldheimova afera v 80. letih. Kljub temu se večina Avstrijcev še vedno ne čuti pristojnih, ko gre za odgovornost v Tretjem rajhu.

Kaj pomeni, tozadevno, izvolitev Sebastiana Kurza za kanclerja?

Gospod Kurz je poseben pojav, saj nevednost uporablja kot argument: o tem da ne more reči ničesar, saj se takrat ni še niti rodil. Izraz "milost poznega rojstva" ("Gnade der späten Geburt") je vpeljal pokojni nemški kancler Helmut Kohl. Gre za zmoten pogled, da nismo odgovorni za nič, kar se je zgodilo pred našim rojstvom. Zanimivo je, če ta argumentacijski vzorec 50. in 60. let primerjamo z današnjimi. Skoraj identični so. Poziv, naj se pod vse potegne črto, je bil že takrat glasen. V Avstriji je ob tem začela nastajati še legenda o žrtvi.

Koalicija kanclerja, ki pozablja zgodovino, in stranke, ki so jo za nekdanje nacionalsocialiste ustanovili nekdanji nacionalsocialisti in ki si že desetletja zaman prizadeva, da bi se osvobodila te dediščine, gotovo ne prispevajo k optimističnemu vzdušju.

V vašem filmu je prosto po Hannah Arendt izrečen stavek, da se dejstva iznenada obravnavajo kot mnenja. Žrtve holokavsta so tekom procesa zaradi banalnosti, ker so pozabili barvo uniforme obsojenega, naenkrat spreminjajo v lažnivce in plačance Simona Wiesenthala, obsojenec pa se vse bolj postaja žrtev, ki je izpolnjevala ukaze in ni vedela nič o poboju Judov. Zdi se, da se takšno stanje duha vse bolj razrašča. Kje je po vašem mnenju razlog, da dejstva preprosto ne zmagajo, da niso diskutabilna?

Hannah Arendt je to označila za tisto pravo dediščino totalitarizma: prebivalstvo, ki je navajeno, da nove, nasprotujoče si resnice nenehno sprejema kot enakovredne. Kar je danes resnično, je lahko že jutri laž. Mislim, da se Avstrijci in Nemci v povojnem času v tem pogledu ne razlikujejo. Toda v Nemčiji je s študentskim gibanjem ob koncu 60. let prišlo do preloma z očeti. Avstrija tega ni poznala v takšnem obsegu. V tej državi ni prišlo do upora proti generaciji nacistov. In v tem se spet kaže, kako se obravnava preteklost.

Zgodovina ne govori. O nekem dogodku je treba povedati, da sploh obstaja. Kaj sporoča? Kakšne interese ima tisti, ki o njem govori? Kakšno perspektivo zavzame v smislu spola, razredne pripadnosti, nacionalnosti? Kako se iz različnih zgodb oblikuje zgodovinski kanon? Kako se uradna zgodovina razlikuje od družinske zgodovine, o kateri se poroča zasebno? Vse to so pomembna vprašanja. Zgodovinar Raul Hilberg je nekoč rekel, da je kompleksnost holokavsta zakopana v knjigah in strokovnih revijah. Tisto, kar je del javne zavesti, se bistveno razlikuje od stanja raziskav. Film je lahko morda kamenček v mozaiku javnega diskurza.

Film Murer ste očistili vse patetike, glas ste dali akterjem, vsem stranem, in kompleksnim odnosom med njimi. Kar zadeva politiko je jasno, da gre za kalkulacijo, Murer enostavno ni smel biti obsojen, šlo je za ukaz z Dunaja. Lahko pojasnite ozadje teh mahinacij?

Film, ki bi podal le eno stran, bi bil propaganda. Patos bi bil zame zasmehovanje žrtev. Absolutno nesmiselnost holokavsta dvigne na metafizično raven, kjer razumevanje ni mogoče.

Dejansko sem se trudil zgolj razumeti, kako je avstrijsko sodišče lahko oprostilo človeka, ki je v vseh zgodovinskih knjigah zapisan kot množičen morilec. Film prikazuje, kako deluje sodstvo, ki ne bi smelo delovati. Za to je treba poznati kontekst, ki je političen. Murer je bil lokalni politik Avstrijske ljudske stranke (ÖVP), ugleden meščan. V Avstriji je takrat vladala koalicija socialistov in ÖVP. Murer je imel seveda podporo strankarskih kolegov, toda njegova obsodba prav tako ni bila v interesu tedanjega pravosodnega ministra, socialista Christiana Brode. Ti procesi med prebivalstvom nikakor niso bili priljubljeni in so politike stali dragocenih volilnih glasov. V primeru Brode je to še posebej tragično, saj je bil sam v odporniškem gibanju in bi ga nacisti skoraj ubili. Vseeno je ÖVP-jevemu politiku Wallnerju napisal pismo, v katerem pravi, da je odredil, naj se proces kolikor se da pospeši. Poleg tega je poudaril, da mu ni v interesu, da bi bil Murerjev proces takšen spektakel, kot je bil Eichmannov.

Ob tem je treba vedeti, da lahko pravosodni minister v Avstriji neposredno poseže v postopek in državnemu tožilcu daje navodila. Seveda ne najdemo nikjer neposrednega navodila državnemu tožilcu Schumannu, naj proces izgubi. Toda v igranem filmu se mora človek v nasprotju z znanstvenim delom odločiti. Različica, ki sem jo izbral za film, se mi je zdela najverjetnejša.

Na podlagi katerih dokumentov je nastal scenarij?

Predvsem na podlagi sodnega zapisnika. Seveda so tu še izjave prič iz predhodne preiskave in časopisni članki iz tistega obdobja. Za scenarij sem poleg tega prebrskal Arhiv Simona Wiesenthala, arhiv Chriatiana Brode, Jad Vašem v Jeruzalemu in arhiv judovskega muzeja v Vilni.

Film je včeraj doživel svetovno premiero na odprtju festivala avstrijskega filma Diagonale v Gradcu, kjer je potekal tudi proces Murer. V kinih bo od 16. marca. Kakšna so vaša pričakovanja glede odmevnosti filma? Bo prepričal zgolj prepričane, bo zdramil tiste, ki verjamejo v status Avstrije kot bolnice, tako rekoč žrtve?

Kot ustvarjalec na javni učinek filma skorajda nimam vpliva. Toda film bom spremljal na javnih razpravah, v načrtu sta že dve okrogli mizi s pravniki. Film bo s komentarjem prikazan tudi na šolah. Prepričan sem, da bo prihajalo do zanimivih, kontroverznih razprav. Pomembno bi bilo, če bi nacionalna televizija ORF film predvajala v času, ko so gledalci še budni in ne po 23. uri. Tako bi lahko dosegli tudi tiste, ki ne hodijo v kino. V veliko avstrijskih regijah skorajda ni več kinodvoran, in tudi če so, tam vrtijo hollywoodske uspešnice, ne pa filmov, kot je Murer.

Toda kdo ve, kako bo z ORF v letu dni. Če bodo določene težnje uspešne, se lahko zgodi, da ORF filma sploh ne bo predvajal, čeprav ga je finančno podprl. V tem trenutku se zdi, da je v Avstriji mogoče prav vse.