Pri Cankarjevi založbi knjigi o Rdečem baronu in Pavlu Kunaverju

Kot je na današnji predstavitvi povedal eden od prevajalcev knjige Rdeči baron: Zgodba o baronu von Richthofnu Janez Žerovc, je avtor knjige Phillips Gibbons mit o Rdečem baronu začutil v dveletnem delovanju na fronti v Franciji kot vojni dopisnik, po vojni pa se je lotil obsežne preiskave o pilotovem življenju od otroštva pa do njegove smrti leta 1918 ter prečesal vojaške arhive v Evropi in Veliki Britaniji. Knjiga, ki jo je označil kot biografijo oziroma poročevalsko kroniko, pa je nato izšla leta 1927. Prevod v slovenščino podpisuje še Milena Podgoršek.

Von Richthofen se je sicer sprva izuril za konjenika, vendar je konjenica, ko so se pojavila letala, izgubila svoj pomen. Ko je bil poslan na zahodno fronto v Francijo, je med nekim pohodom granata pobila pol njegovih konjenikov, kar je, kot je poudaril Žerovc, von Richthofen, ki je bil tudi lovec in ki je bojevanje razumel kot bitko iz oči v oči z nasprotnikom, težko razumel. Ko je bila konjenica ukinjena, je bil premeščen na prvo bojno črto, a je videl, da tudi to ni zanj, zato si je prizadeval, da bi prišel do letalstva. Šele tu je namreč lahko nadaljeval svoje poslanstvo lovca, ki izsledi sovražnika in se spopade z njim.

Letalski as, ki so ga poleg lovskega nagona odlikovali tevtonski patriotizem, ponos in disciplina, je v neposrednih zračnih dvobojih sestrelil kar 80 zavezniških letal in se vpisal med legende prve svetovne vojne. Da bi ga lahko sovražnik videl že od daleč, je dal svoje letalo prebarvati z živo rdečo barvo. Njegova življenjska pot se je sklenila 21. aprila 1918, ko je na svoji zadnji misiji nad Francijo in le dan pred nastopom načrtovanega dopusta naredil začetniško napako.

Geograf, redni profesor v pokoju in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Jurij Kunaver pa je napisal knjigo o svojem očetu Pavlu Kunaverju. Knjiga z naslovom Pavel Kunaver - Sivi volk je po besedah urednika Tineta Logarja nastala s pomočjo očetovih dnevnikov, razmišljanj, člankov in drugih zapisov. S svojimi zapisi pa so jo oplemenitili prijatelji in sodelavci Pavla Kunaverja.

Kot je povedal Jurij Kunaver, je imel na razpolago izjemno obsežen arhiv. Njegov oče je dnevnike zelo intenzivno pisal pred prvo svetovno vojno, pisal jih je tudi v vojni, med obema vojnama jih je pisal manj, medtem ko jih med drugo svetovno vojno ni pisal. Po vojni pa je za očeta sledilo olajšanje, ko je zaživel z učiteljevanjem na Klasični gimnaziji.

O očetu pa je v knjigi zapisal: "Pavel Kunaver je bil v eni osebi hkrati neumoren raziskovalec in občudovalec narave, njen varuh in razlagalec ter opisovalec, s čimer si je prizadeval prepričati in vzgajati čim širši krog mladih in odraslih. Bil je pravi poljudni znanstvenik, nedosegljiv v govorniškem in strokovnem žaru, s katerim je očaral vsakogar."