Nataša Bučar za Dnevnik tudi o položaju žensk v filmski industriji

Raziskava o zastopanosti žensk v slovenski filmski industriji, ki direktorico Slovenskega filmskega centra (SFC) žalosti, a nad njo ni presenečena, kaže, da v zadnjih dveh letih ni bil v Sloveniji sofinanciran niti en igrani celovečerni film z žensko režiserko, v zadnjih sedmih letih pa samo štirje. V nasprotju s 44 filmi, ki so jih režirali moški.

To ne pomeni, da so projekti ženskih režiserk slabo pripravljeni. "Statistike kažejo, da je pri razvoju scenarijev in projektov prijavljenih kar nekaj ženskih režiserk in filmov, a ne dobijo podpore. Kje je razlog, ne vemo, verjamem pa, da je motivacija žensk, da bi se lotile realizacije filma, nižja, če pri naši komisiji niso dobile podpore niti na razpisih, povezanih s pripravljalnim delom predprodukcije."

Izpostavila je, da so ženske režiserke v Sloveniji prvič prišle do igranega celovečernega filma, ki je imel kinematografsko distribucijo, šele leta 2002 z Majo Weiss in pozneje s Hanno Slak. Ko so analizirali, kolikšen je bil delež podprtih celovečernih filmov ženskih režiserk v obdobju filmskega sklada med letoma 1995 in 2010, so ugotovili, da jih je bilo le deset odstotkov. V obdobju SFC se je odstotek nekoliko dvignil, in sicer na 12,7 odstotka, a je še vedno daleč pod povprečjem EU, ki je bilo v obdobju 2006 do 2013 21 odstotkov.

Nataša Bučar sklepa, da ženske režiserke niso motivirane, da bi se sploh lotile priprave projektov, ker je bila uspešnost njihovih projektov v preteklosti tako nizka. Eden od razlogov, da ne dobijo podpore, je po njenem mnenju tudi relativno nizka zastopanost žensk v strokovnih komisijah filmskega centra, in to predvsem pri filmskem delu. Precej višja je pri podporah festivalom in filmski vzgoji, veliko manjša pa je prisotnost žensk v komisijah za realizacijo in razvoj projektov. "Žensk je manj tam, kjer je več denarja, in žensk je več tam, kjer je manj denarja," je poudarila.

Spomnila je, da je Eurimages šele leta 2017 sprejel priporočila ter poskušal spodbuditi vse države v Evropi, "da začnemo preštevati, ozaveščati in ustvarjati promocijske dejavnosti, ki bi ženske motivirale, da bi več ustvarjale". In s takšnimi ukrepi, ne s kvotami, se po njenem prepričanju položaj žensk v filmski industriji lahko spremeni. Dober primer je Švedska, kjer so z mehkimi ukrepi dosegli cilj razmerje 50:50, ne samo o zastopanosti ženskih režiserk, ampak o zastopanosti žensk na vseh ključnih pozicijah pri filmu.

Dotaknila se je gibanja Jaz tudi, ki v Ameriki ozavešča tudi o tem, kakšne so podobe žensk na platnu. Švedi to denimo raziskujejo z Bechdelovim testom, "ki na prvi stopnji meri, ali sta v filmu dve ženski, na drugi, ali se ti dve ženski kdaj pogovarjata, na naslednji, ali se pogovarjata o čem drugem, ne o moških, četrta kategorija pa je, ali imata ti dve ženski ime. Neverjetno je, da to doseže samo 20 do 30 odstotkov evropskih filmov".

Tega, kakšne so podobe žensk na platnu, se v raziskavi SFC ni lotil. Testa tudi nimajo namena uvajati kot del sistema. "Bodo pa naše komisije seznanjene z njim in bodo lahko scenarije brale tudi skozi te oči," je dejala. Vodja SFC je še napovedala, da bodo raziskavo javno predstavili 20. marca in poudarila, da ne bodo napovedali nobenih regulativnih ukrepov "in ničesar drugega, kar bi koga ogrozilo".