Pesnica Maja Vidmar za STA: Poezija so rože tega sveta, ki najlepše zacvetijo v tišini

Maja Vidmar (1961), ki že leta dela in živi v Ljubljani, a je še vedno zelo navezana na rodno Novo Gorico in Primorsko, je do zdaj izdala sedem pesniških zbirk: Razdalje telesa (1984), Način vezave (1988), Ob vznožju (1998), Prisotnost (2005), Sobe (2008), Kako se zaljubiš (2012) in Minute prednosti (2015). Za svoje delo je med drugim prejela Jenkovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Kadar se ne ukvarja z vsem drugim, vodi delavnice kreativnega pisanja, raziskuje gestalt terapijo, bere in piše.

Kaj vam pomeni svetovni dan poezije, ki je namenjen podpori poezije, vzpostavljanju dialoga s poezijo ter izpostavljanju nekaterih velikih avtorjev? Mednje kot vidna sooblikovalka slovenskega literarnega prostora sodite tudi sami.

Vesela sem, da ima poezija svoj svetovni dan. Upam, da je namenjen predvsem bralcem. Da se spomnimo, da obstaja za nas. To je tako kot z rožami. Če bi rože imele svoj svetovni dan, ne vem, če bi ga potrebovale. Namenjen bi bil tistim, ki jih gledajo in čutijo in tudi tistim, ki niti ne vedo, da so tudi za njih pomembne, in tistim, ki včasih odločajo o njihovem obstoju. Izpostavljanje avtorjev na ta dan mi ni tako blizu. Čeprav je res, da je avtorjev opus organizem s svojim karakterjem, ki meče neko luč na pesmi, se te bralca svobodno in drugače dotaknejo, če so osamosvojene. Zanimivo bi bilo, če bi na ta dan iskali pesmi in ne uveljavljenih avtorjev. Potem pa bi vzvratno lahko pogledali, kdo je pesem napisal.

Zdi se, da je v teh časih želja in potreba po izražanju skozi poezijo brezmejna. Kakšna je moč poezije in v kakšnem svetu živi (vaš) poetični izraz?

Res se zdi, da veliko ljudi piše poezijo. Škoda, da to pisanje pogosto ni dovolj podprto z branjem in mogoče bolj kot iz veselja in nuje do pisanja izhaja iz želje pokazati se. Tako pisanje je lahko dodaten ropot v svetu, ki z ropotom prekriva praznino in boleče ali že samo neprijetne občutke. Poezija pa je hčerka tišine, v kateri se sliši vsak stik, vsak premolk, tekanje in podrsavanje besed. Ne boji se ne meja ne bolečine. Danes zgleda, da bi radi poeziji dodali še nekaj. Pri tem ne mislim glasbe, s katero se velikokrat, ne pa vedno, čudovito ujema, ampak nekakšen dogodek, kombinacijo s čim drugim, kar je glasnejše, opaznejše, bolj direktno. Pa ne da bi imela vnaprej kaj proti temu, včasih je osvežujoče in mogoče najde po ovinku pot do bralca, vendar imam okrog pesmi raje tišino.

Ne vem, kakšna je moč poezije. Med drugim gotovo ta, da tvoje srce prikima neki pesmi ali verzu in nič ni več popolnoma tako, kot je bilo. Zadene te. Ne samo lepota, še nekaj drugega, nad čemer tudi avtor ni imel popolne kontrole. Zvenenje praznega prostora med besedami odpira posebno okno. In če nadaljujem prejšnjo metaforo - predstavljajte si nenadoma svet brez vsake rože. Tako bi bilo, če bi svet ostal brez poezije. Vsi bi živeli v drugačnem svetu, tudi tisti, ki je nikoli ne berejo.

Ta svet, ki si ga delimo oziroma ga soustvarjamo vsak trenutek, mi je tako kot vsakemu dostopen samo skozi moje lastno doživljanje, in ta različica je svet moje poezije.

Poezija je močno zakoreninjena v slovenskem kulturnem prostoru, slovenščina, ki ste jo tudi študirali, pa je vztrajna in trdoživa. V kakšnem svetu danes živi slovenski jezik, do katerega smo, roko na srce, kdaj precej malomarni?

Občutljiva sem na to, kakšna slovenščina se piše, govori in predvsem, kako pride v poezijo. Ne le kot mama dveh otrok, ampak tudi sicer vidim, da nekomu ne moreš vtepsti v glavo, naj lepo govori, ker ima to obraten učinek. Treba je brati. Ampak tudi k branju človeka ne moreš prisiliti, lahko mu le vzbudiš veselje do tega. Šola se pri tem ne obnese najbolj. Vem, da se učitelji izredno trudijo, ampak na splošno so šolske zadolžitve takšne, da ubijajo veselje do branja, tudi poezije. Vzbujanje veselja do branja kvalitetne književnosti - tudi prevajalci so soustvarjalci našega jezika - to bi rešilo slovenščino pred osiromašenjem in begom v prav tako osiromašeno angleščino.

Veliko mladih poezije ne bere, češ da je ne razumejo.

Pesnik Billy Collins v eni od svojih pesmi piše, da ljudje pretepajo pesem z gumijasto cevjo, da bi priznala, kaj je treba pri njej razumeti, namesto da bi se samo sprehodili skoznjo in vzeli tisto, kar se jih dotakne. Pesem lahko do neke mere razumemo, dojamemo, in pri tem je otrokom včasih potrebna pomoč in vzpodbuda. Bralec se z učenjem, predvsem pa z branjem spreminja in napreduje, a vsak bralec, tudi otrok, je avtoriteta glede tega, kaj bo "vzel" zase iz pesmi. Kadar ni tako, zamudi veliko lepega v poeziji ali pa se mu ta celo upre.

Danes denimo mlade k odkrivanju poezije spodbujajo tudi socialna omrežja. Rupi Kaur dokazuje, da je to dvoje združljivo. Njena poezija je preprosta, brez težkih metafor, ločil in velikih začetnic. Njena zbirka Med in mleko, ki jo podpirajo tudi risbe, je izšla v slovenščini, zaslovela pa je predvsem z Instagramom, kjer imajo njeni zapisi, kot je "vsaka revolucija se začne in konča z njegovimi ustnicami", več deset tisoč všečkov in komentarjev.

Slišala sem zanjo. Na socialnih omrežjih nisem prisotna, bom pa njeno delo iz radovednosti pogledala. Sicer preprosta poezija brez velikih začetnic z redkimi metaforami ni nekaj novega, predstavljam pa si to kombinacijo s sliko in v mediju, ki je dostopen vsakemu kot odraz časa, v katerem živimo. Predstavljam si, da gre za kreativno prilagoditev, ki naslavlja mlajše gledalce, in ne za dodaten hrup. Za nekatere bo to največ, kar so na tem polju doživeli, drugim pa bo mogoče odprlo vrata v branje.

Na Instagramu je priljubljena tudi stran Slovenska poezija, na kateri so zbrane številne pesmi, zapisi, misli, ki jih prispevajo uporabniki omrežja. Eden se preprosto glasi "zbudim se z upanjem, da bo sledil čudovit konec tedna, četrtek je".

Se vas je dotaknil ta zapis? Če ja, potem je nekaj na tem. Poezija ni enoznačna. Lahko je pripovedna, izpovedna, satirična, angažirana ..., a to ne pomeni, da je ena več- ali manjvredna od druge. Če se nek zapis, verz dotakne današnje generacije, je nekaj v njem. V neki klasični, stari poeziji, najbrž niso našli sebe. Najbrž je niti brali niso, ker nihče ni imel časa navdušiti jih in uvesti. Niso imeli dovolj svobode, da bi iz pesmi vzeli tisto, kar potrebujejo, zato jim prihaja nasproti nekaj drugega. Človek bo ostal ustvarjalec in se bo želel izražati. Jaz, mogoče naivno, verjamem, da se nič ne izgubi, in da bodo z bolj ustvarjalno šolo nastopili boljši časi. Zame je neizmerno pomembno, da se okno poezije preko pisanja in branja odpira tudi ta trenutek. Mogoče nam o neizrekljivem več povedo že davno umrli klasiki, vendar ne verjamem, da bi lahko sploh še koga brali, če ne bi poezija nastajala tudi ta hip.

V svojem prvencu, ki ste ga izdali pri 23 letih, tematizirate intimni dialog med moškim in žensko, v zadnji zbirki pa to intimo družbeno in kulturno zaznamujete. Vaša poezija je izrazito dialoška, v njej veliko vlogo namenjate različnim likom, tudi živalim. Se h katerim temam vedno znova vračate?

Teme se vračajo k meni. Tema odnosov, tudi odnosa med moškim in žensko iz prve knjige, ki jo vedno spremlja še nekaj, naj bo to strah ali ljubezen, se prav gotovo vrača. Teme, ki jih niti ni veliko, nekako krožijo.

In katera tema se zdaj ozira k vam? Je že čas za novo zbirko?

Ja, v bistvu jo zaključujem. Njen naslov še izbiram, ampak verjetno se bom odločila za naslov Pojavi. Najprej sem izbrala naslov in šele potem ugotovila, da je povezan s fenomenologijo. Ni bilo razumsko. In res gre za gledanje stvari takih, kot so "dosegljive", ko same zaživijo. En del zbirke pa govori - to sicer v knjigi ni zapisano - o travmi, ki seva naprej v življenje.

V tem času se veliko govori o položaju žensk v umetnosti, javno mnenje o umetnosti pa je, zdi se tako, slabše kot kadarkoli. Kako vi to doživljate?

Zelo razcepljeno. Po eni strani z jezo, ker se enkrat na leto na proslavi za Prešernov dan politiki posedejo v prvo vrsto in bolj ali manj prikimavajo, kako je slovenski jezik pomemben, da brez kulture ne bomo obstali. Hkrati pa imajo kulturo za nebodigatreba in se ne brigajo za posledice. Kot da bi sekali gozd, nikogar pa ne zanima, da za naše otroke ne bo kisika.

Po drugi strani pa mi je pozicija kulturnika, ki bi zdaj pridigal, kaj je treba, kaj moramo, popolnoma tuja, in mislim, da ne deluje. Prav tako ne pomaga, če se jezim nad ljudmi, ki čutijo, da jim kultura odžira denar. Slika je tako zamegljena, da se vedno znova spodbuja še sovraštvo. Ne bi rada doprinesla k temu sovraštvu, zato se velikokrat počutim nemočno. Dobro je vedno znova razjasnjevati sliko - komu je tako stanje v interesu, kdo ima največ od uničene kulture na eni strani in sovraštva na drugi.

Zavedam se, da sem vse to povedala v moškem spolu.

Zdi se, da smo ženske v umetnosti vedno bolj prisotne. Tudi če je to zato, ker je v umetnosti vedno manj denarja in časti, je večja prisotnost žensk razlika, ki je tako pomembna, da doživlja napade.

Se boste pridružili akciji Plačaj kavo z verzom, ki na svetovni dan poezije poteka v izbranih kavarnah?

Dobra ideja. So lahko verzi stari ali novi? In ali kuhajo v teh kavarnah dobro kavo? Ker ne bi dala dobrega verza za slabo kavo. (Smeh)