Pred 100 leti se je poslovil glasbeni impresionist Claude Debussy

Glasbena zgodovina mu priznava mesto enega najvplivnejših komponistov poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Razvil je izviren sistem harmonije in glasbene strukture, ki sta v več pogledih odražala ideale impresionističnih slikarjev in simbolističnih pesnikov takratnega časa. Prelomil je s tradicionalnimi pravili harmonije z uporabo disonanc in nedovoljenih modulacij. Na ta način je ustvaril bogato paleto zvočnih barv, s katerimi je želel naslikati vzdušje.

Kot navajajo leksikografski viri, je nov izraz razvil pod vplivom Wagnerjeve dramatičnosti ter kompozicijskega sloga ruskih skladateljev Modesta Petroviča Musorgskega in Aleksandra Borodina, pa tudi sočasne in pretekle francoske glasbe. Odločilen odmik od Wagnerjeve estetike je pokazal v svoji edini dokončani operi Peleas in Melisanda (1902), sicer pa je kot eden najboljših pianistov svojega časa ustvaril številna klavirska dela.

Claude Debussy (1862-1918) se je rodil v predmestju Pariza v revni družini. Bogata skrbnica mu je omogočila lekcije iz klavirja in ga pripravila na preizkus za tamkajšnji konservatorij, kjer so prepoznali njegov posluh in talent za komponiranje. Leta 1880 ga je angažirala ruska baronica Nadežda von Meck, mecenka Petra Iljiča Čajkovskega, da bi poučeval otroke na njenih potovanjih po Evropi, med drugim v Firencah, kjer je ustvaril prve klavirske skladbe.

Do leta 1884, ko je prejel ugledno rimsko skladateljsko nagrado za kantato L'enfant prodigue in s tem štipendijo za nadaljnji študij, je že zložil vrsto skladb. Tri leta kasneje se je vrnil v Pariz, pisal kritike, komponiral in izvajal svoja dela po evropskih mestih. Umrl je leta 1918 v Parizu.

Poleg omenjene opere, ki je ob praizvedbi leta 1902 postala senzacija, čeprav je močno razdelila poslušalce, med njegova vidnejša dela sodijo simfonični pesnitvi Morje in Iberia, orkestralni Preludij k Favnovemu popoldnevu po istoimenski pesnitvi francoskega simbolista Stephana Mallarmeja in klavirska suita Suite bergamasque, iz katere je znan zadnji stavek Clair de lune po pesmi Paula Verlaina. Med drugim je ustvaril tudi cikel pesmi na besedila Charlesa Baudelaira.

"Glasbeniki so zato, da ujamejo ves čar ene noči ali enega dne, zemlje in neba. Samo oni lahko zbudijo njihovo ozračje ali njihov večni utrip," je bil prepričan Debussy.