Na Dunaju pregledna razstava poezije tišine Zorana Mušiča

Razstavljena dela izvirajo iz javnih in zasebnih zbirk iz Avstrije, Italije, Slovenije in Švice. K razstavi je s svojo evidenco Mušičevih del, najobsežnejšim arhivom Zorana Mušiča v Sloveniji, in organizacijsko pripomogla Moderna galerija, ki je iz svoje zbirke posodila delo Preprosta ograda (1960) in arhivsko gradivo. Moderna galerija sicer hrani 60 Mušičevih del in evidenco 348 del.

Pri Moderni galeriji so pojasnili, da zgodovina rednega sodelovanja z Mušičem oz. obravnava njegovega dela, ki traja še danes, na uradni ravni sega v leto 1955, v čas 1. grafičnega bienala. Mušičeva dela so odtlej vključili v 38 razstav, ki so jih priredili, od tega sedem samostojnih.

Pokojni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik je leta 1966 Mušiču pripravil prvo retrospektivo v avstrijskem Gradcu, ki se je leto pozneje preselila še v Moderno galerijo, izbor del pa je nato potoval v Nemčijo. Kržišnik je bil tudi prvi, ki je v tujini opozoril in pisal o Mušičevem ciklu Nismo poslednji.

Ne le da so Mušičeva dela redno vključena v postavitve stalnih razstav Moderne galerije, leta 2009 so prenovljene galerijske prostore odprli z veliko pregledno razstavo Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, ki jo je pripravila tedanja kustosinja Moderne galerije Breda Ilich Klančnik, so še pojasnili pri Moderni galeriji.

Kustosa pregledne razstave v Leopoldovem muzeju, ki jo bodo odprli 12. aprila, sta direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger in Ivan Ristić. Ta je v pogovoru za časnik Delo sredi marca povedal, da razstava skuša predstaviti vsa pomembna obdobja Mušičevega opusa: najprej dela iz 30. let minulega stoletja, njegove obiske v Dalmaciji, njegovo delovanje, ko je bil član umetniške skupine Brazda v Mariboru, prva dela, ki so nastala v Benetkah med vojno in okupacijo, risbe iz Dachaua ter dela iz Benetk iz poznih 40. let.

Po Ristićevih navedbah so v postavitev vključeni tudi znameniti dalmatinski Konjički, sienske in umbrijske krajine, izlet v abstrakcijo okoli leta 1960, vrnitev k figurativni umetnosti v 60. letih ter serija Nismo poslednji, ki jo je umetnik ustvarjal leta 1970 in se nanaša na njegovo življenje v koncentracijskem taborišču. Razstavljena bodo tudi poznejša umetnikova dela: dvojni portreti, beneške vedute in drugo.

Ristića kot umetnostnega zgodovinarja pri Mušiču navdušuje predvsem, "da se ni uklonil zahtevam trga oziroma modnim smernicam v umetnosti, njegov izraziti individualizem, njegova trditev, da mora vsaka prava in dobra umetnost izražati umetnikovo notranje življenje". Zato, kot je še dodal za Delo, sodi med velike individualiste, velike samotarje umetnosti 20. stoletja, med katerimi so bili Alberto Giacometti, Francis Bacon in Lucian Freud.

V Bukovici na Primorskem rojeni umetnik, ki je bil leta 1944 interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Svoje motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Z upodabljanjem konjičkov je pritegnil zanimanje evropske javnosti, s ciklom Nismo poslednji pa postal svetovno prepoznaven.