Iskalec smisla Drago Jančar dopolnil 70 let

Osrednje teme njegovih romanov - doslej jih je nanizal 11 - so individualna eksistencialna in moralna stiska, iskanje smisla in opore, ogroženost posameznika in njegovo brezupno spopadanje z družbeno stvarnostjo, zadušljivo duhovno atmosfero, ujetostjo v usodo, uničevalnim oblastništvom, kaotičnostjo sveta in vseobvladujočim nasiljem, ki so pogosto alegorično premaknjene v preteklost, piše v Velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti.

Za tri romane - Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi ter To noč sem jo videl - je prejel kresnika. Zadnji je preveden v več kot deset jezikov. V francoskem prevodu je prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo, ki jo podeljuje združenje francoskih kritikov in založnikov, bil je tudi kandidat za francosko literarno nagrado femina. Nemški prevod se je decembra 2015 znašel na vrhu lestvice najboljših knjig, ki jo po izboru avstrijskih kritikov objavlja radiotelevizija ORF. Istega leta je bil s tem romanom kandidat za poljsko literarno nagrado angelus, namenjeno srednjeevropskim pisateljem, za katero je bil nominiran tudi že z romanom Katarina, pav in jezuit.

V večinoma kritično zaostrenih ali polemičnih esejih in aktualističnih zapisih Jančar obravnava sodobne družbene razmere v Sloveniji in svetu, razgalja podobo človeka, časa in družbenih navzkrižij, odkriva podaljšano preteklost in njene korenine, preiskuje cinično distanco, razčlenjuje stanje duha, kulturne politike in literature, razkriva resničnost postkomunističnega sveta, demistificira iluzije in presoja tudi globalizacijo, ameriške vplive, evropske perspektive in bistvo Srednje Evrope.

V gledaliških delih, med katerimi so Disident Arnož in njegovi, Veliki briljantni valček, Dedalus, Klementov padec in Zalezujoč Godota, pa razčlenjuje konflikte razmišljujočih posameznikov v območju individualizma, volje, etike, skepse, totalitarnosti, meščanske družbe in revolucijske skupnosti.

Je tudi avtor novel in kratkih zgodb, kot so Smrt pri Mariji Snežni in Človek, ki je pogledal v tolmun, ki so nedavno izšle v zbrani obliki z naslovom Mnoga življenja. Po oceni literarnega zgodovinarja Aleksandra Zorna je Jančarjeva proza "problem", ker "pokriva tako rekoč vse, kar prileti mimo". Jančar je "kolos mnogih literarnih smeri, estetik, poetik, pa tudi tujih praks in celo zemljepisnih področij, da ga moremo imenovati samo še stoletni klasik [...]". "Drago Jančar je univerzalen. V njegovem delu najdemo vse, kar si želimo poiskati. In temu povsem pritrjujemo."

Rodil se je leta 1948 v Mariboru, kjer je končal višjo upravno šolo in bil v letih 1971-74 novinar pri Večeru. Leta 1974 je bil obsojen na enoletno zaporno kazen zaradi širjenja sovražne propagande, a so ga čez tri mesece izpustili. Posvetil se je pisateljevanju, se za kratek čas zaposlil pri Viba filmu, sodeloval pri ustanovitvi Nove revije, leta 1981 pa sprejel delo urednika in tajnika pri Slovenski matici. V letih 1987-91 je bil predsednik slovenskega Pena, v okviru katerega je pripomogel k slovenski osamosvojitvi. Od leta 1995 je izreden član Sazuja. Med številne nagrade je leta 2015 dodal naziv Državljan Evrope.

Ob jubileju, ki ga bodo domače založbe počastile z novimi izdajami ali ponatisi, se intervjujem izogiba, se bo pa z njim mogoče srečati 23. aprila v Narodni univerzitetni knjižnici, kjer bo spregovoril o Mnogih življenjih. Prav tako ne želi več komentirati aktualnopolitičnega dogajanja, ker pravi, da je "povedal vse, kar je želel povedati". Kot je dejal za STA, je "prišel trenutek, ko časa ni več veliko in se je treba posvetiti globljim vprašanjem življenja".