misliUmrl italijanski filmski režiser Ermanno Olmi
Rim, 7. maja - V starosti 86 let je danes umrl italijanski filmski režiser Ermanno Olmi. Mednarodno je zaslovel v 70. letih prejšnjega stoletja in si za svoja dela prislužil tako zlatega leva v Benetkah kot zlato palmo v Cannesu. Po poročanju avstrijske tiskovne agencije APA je umrl po dolgi bolezni. V petek so ga sprejeli v bolnišnico v mestu Asiago.
Olmi se je rodil 24. julija 1931 v Bergamu. V Milanu je obiskoval tečaje iz igralstva, ustvarjanja filmov pa se je naučil med zaposlitvijo pri glavnem milanskem energetskem podjetju Edisonvolta, kjer je med letoma 1952 do 1961 režiral več kot 40 kratkih informativnih filmov in dokumentarcev o podjetju, navaja spletna enciklopedija Britannica.
Njegov prvi dolgometražec je bil film Čas se je ustavil iz leta 1959, analiza odnosa med dvema čuvajema, ki skupaj preživita zimo v odmaknjenem okolju italijanskih Alp. V svojih najbolj značilnih filmih pa je preučeval življenje v poslovnem svetu ter pozneje verske in družbene teme.
Njegov najbolj znani film je Drevo za cokle, ki pripoveduje o življenju kmetov v Lombardiji na začetku 20. stoletja. Zanj je leta 1978 dobil zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu ter nato še francoskega cezarja za najboljši tuji film.
Leta 1987 je za film Naj živi gospa! prejel srebrnega leva na filmskem festivalu v Benetkah in na njem leto kasneje slavil z zlatim levom za film Legenda o svetem pivcu. Posnel ga je po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha, v njem pa je zaigral nizozemski igralec Rutger Hauer. Dvajset let kasneje ga je beneški festival počastil z zlatim levom za življenjsko delo.
V Italiji je bil leta 2003 zelo uspešen z dramo Pojoč za zastori, v katerem je zaigral Bud Spencer. Njegov zadnji film je bil Vrnili se bodo travniki o tragediji prve svetovne vojne iz leta 2014.
Olmi velja za enega najpomembnejših italijanskih režiserjev, ki je žlahtni duh in modus operandi italijanskega neorealizma uspešno ponesel vse v novo tisočletje. Njegove umirjene filme odlikuje zrela obravnava praviloma perečih socialnih in duševnih stisk, ki tarejo malega človeka, so o njem zapisali v Kinodvoru. Slovenska kinoteka mu je leta 2004 posvetila obsežno retrospektivo.