Pred 70 leti se je rodila zapisovalka poguma in trpljenja Svetlana Aleksijevič

Pisateljica se je rodila leta 1948 v Ukrajini, potem se je družina preselila v Belorusijo. Po končani šoli je delovala kot učiteljica in novinarka, študij novinarstva je obiskovala v Minsku. Po diplomi so jo zaradi njenih opozicijskih stališč dodelili k lokalnemu časopisu blizu poljske meje. Kasneje se je vrnila v Minsk in se zaposlila pri časopisu Sel'skaja Gazeta.

Pisateljica je v svojih delih zajela nekatere najpomembnejše dogodke med in po sovjetskem obdobju, ki so vplivali na Belorusijo, vključno z jedrsko nesrečo v Černobilu, sovjetsko-afganistansko vojno in razpadom Sovjetske zveze. "Rada imam naše ljudi, ne maram pa naše sovjetske preteklosti," je dejala ob prevzemu Nobelove nagrade.

Več let je zbirala gradivo za svojo prvo knjigo U vojny ne ženskoe lico (Vojna nima ženskega obraza, 1985), ki temelji na intervjujih s številnimi ženskami, ki so doživele drugo svetovno vojno. S tem delom je začela cikel Glasovi utopije, v katerih je življenje v Sovjetski zvezi opisala z vidika posameznika.

Posledice černobilske nesreče iz leta 1986 je tematizirala v knjigi Černobilska molitev (1997), ki po avtoričinih besedah ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. V slovenskem prevodu je izšla pri založbi Modrijan, prevedla jo je Veronika Sorokin.

V delu Poslednie svideteli (Zadnje priče, 1985) se je ukvarjala z otroškim pogledom na drugo svetovno vojno, knjiga Cinkovye mal'čiki (Dečki iz cinka, 1989) je pričevanjski portret deset let trajajoče sovjetsko-afganistanske vojne (1979-1989), zadnje delo iz cikla Glasovi utopije pa je Vremja sekond hend (Čas iz druge roke, 2013) o razpadu Sovjetske zveze in vzponu Vladimirja Putina.