Po sledeh pianistke in svetovljanke Karmele Kosovel

"Draga gospodična, če pomislim, da se bom sredi tega novega sveta sestal z Vami, se mi zdi kakor pravljica in sem takoj zdrav," piše Josip Vidmar v enem od pisem Karmeli, ki jih je leta 1997 objavila Cankarjeva založba in na katera je nekega dne v ljubljanskem antikvariatu naletel pisatelj in režiser Marko Sosič.

Z željo posneti film o Karmeli se je kasneje povezal s poznavalci Kosovelovih, kot so Aleš Berger, Ludwig Hartinger in Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk), kjer hranijo del rokopisne zapuščine Kosovelovih. "Vsi smo se spraševali, kako je kot odlična pianistka, svetovljanka in velika poznavalka umetnosti nenadoma opustila glasbeno kariero," je na snemanju filma v Nuku za STA povedal režiser.

Dokumentarni film bo po Sosičevih besedah skušal zajeti Karmelino izjemno življenjsko pot, a se pri tem ne bo omejil na njene glasbene dosežke ali ljubezensko zgodbo. "V ospredju bodo njene odločitve in vprašanja okrog teh odločitev," je poudaril. Snemalna ekipa je že bila v kraju Steinach am Brenner, kjer je Karmela Kosovel preživela skoraj polovico življenja, v Münchnu, Trstu in Ljubljani, kjer je študirala in poučevala glasbo, in v Tomaju, kjer je odrasla.

Snubcev je imela veliko, prevzel jo je le eden

V Sežani leta 1899 rojena Karmela je v München odšla s 24 leti in tam pet let kasneje z odliko diplomirala pri priznanem pianistu Josefu Pembauru. V tem času sta se za njeno naklonjenost v razmiku nekaj let potegovala dva pomembna moža iz slovenske kulturne zgodovine, slikar Avgust Černigoj ter kritik in esejist Josip Vidmar.

Karmela do Vidmarja ni gojila enakih čustev, po dolgih letih dopisovanja - Karmelina pisma se niso ohranila - se ji je bil prisiljen zaradi žene in otrok odpovedati, nad Černigojem, ki je sicer po Ljubljani razglašal, da se bo oženil s Karmelo, pa ni bila navdušena njena družina. Kot je za STA pojasnil Rupert, Černigoj ni bil najbolj zaželen snubec, saj je bil prevelik boem in umetnik. "V 20. letih je po Ljubljani hodil v delavskih kavbojkah, kar je bilo izjemno čudno."

Karmela se je po diplomi v Münchnu vrnila v domovino, dve leti je poučevala na konservatoriju v Ljubljani, nato je spet odšla v tujino, na Dunaj. Tam se je leta 1933 poročila z avstrijskim akademskim slikarjem Alfonzem Graberjem, nad katerim je bila po Rupertovih domnevah podobno navdušena, kot je bil nad njo navdušen Vidmar.

Ljubezen je bila očitno močnejša tudi od nacionalne ali politične etike, je dejal Rupert. Izkazalo se je namreč, da je bil Alfonz, ko je živel v Münchnu, pripadnik nacistične stranke, ob priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu leta 1938 pa si je nato kot pripadnik novega režima na obleko nadel posebne priponke. To so bili po Rupertovih besedah turbulentni časi, ko je Hitler že preganjal Jude. Karmela je v pismih domačim med drugim pisala, kako so judovske trgovine opremljali s sramotilnimi napisi, ter jim omenila, da je bil Alfonzev brat zaprt zaradi nacizma.

Na vprašanje, kako je sprejemala dejstvo, da je bil njen mož pripadnik nacistične stranke, pa je Rupert odgovoril, da v pismih tega ni vrednotila in se domačim nikoli ni potožila. "Te stvari je sprejemala zelo realistično. Žal pa je podatek neizpodbiten," je poudaril in omenil tudi, da je Alfonz s Karmelino družino navezal pristne stike ter da sta se skupaj pogosto vračala na Kras.

Pred koncem druge svetovne vojne sta se zakonca preselila v možev rojstni kraj Steinach am Brenner na Tirolskem. V Steinachu, kjer je živela do smrti leta 1990, je Karmela opustila glasbeno kariero in se posvetila možu. V enem od pisem družini prizna, da že 14 dni ni sedla za klavir.

"Še zdaj mi ni jasno in nikoli mi ne bo, in tudi ni namen filma, da bi izrekal kakršne koli resnice, ali je zares živela izpolnjeno življenje - z možem naj bi se imela zelo rada, ali pa se je čutila na nek način neodrešeno, ker ni bila več v domovini in se je odpovedala svoji mladostni poklicanosti, igranju klavirja," je za STA povedal soscenarist Berger.

Film o usodi svetovljanske in delavne Karmele morda nared že jeseni

Tisti, ki so jo poznali, pravijo, da je bila zelo svetovljanska, čedna in bistra, iz pisem pa gre razbrati, da je bila obenem izredno delavna in predana večkrat ponovljenemu cilju: iskati lepoto v glasbi in likovni umetnosti, je povedal Berger. A znala je delovati tudi zelo hladno in nedostopno, "najbrž do tistih, ki so ji izkazali preveliko naklonjenost".

Njenemu življenju lahko sledimo predvsem prek korespondence in drugih ohranjenih dokumentov, kot so denimo poročila in kritike njenih klavirskih nastopov. Kot je poudaril Rupert, so ravno v času, ko so začeli s snemanjem filma, v Nuk od Občine Sežana in tamkajšnje Kosovelove knjižnice prejeli velik korpus korespondence in drugih dokumentov Kosovelovih. Gradivo bo še izboljšalo vedenje o družini ter o splošnem kulturnem in političnem vzdušju te dobe, ki ga bo prav tako skušal zajeti film.

Karmela je odrasla v kulturno dejavni in omikani družini. Srečko je bil pesnik, kritik in publicist, oče Anton je bil zborovodja, brat Stano je bil pesnik in časnikar, Anica slavistka, Tončka, ki je bila sicer manj izobražena, a nič manj razgledana, pa na tekočem s kulturnim dogajanjem. Dobra prijateljica vseh treh sester je bila Lučka Čehovin, dolgoletna ravnateljica Kosovelove knjižnice v Sežani, ki bo o tem spregovorila v filmu. Njej je Karmela tudi zaupala Vidmarjeva pisma.

Kdaj bo dokumentarni film, ki bo vseboval tudi nekaj igranih prizorov in nastaja v produkciji TV Slovenija, nared, še ni jasno. Berger upa, da bo to jeseni ali pa naslednje leto, ko bo sicer minilo 120 let od Karmelinega rojstva.