misliSkozi glasbo kot časovno umetnost v tretje z Laibach
Ljubljana, 4. junija - Kot tretji iz serije filmov Glasba je časovna umetnost na velika platna prihaja LP film o skupini Laibach v režiji Igorja Zupeta. V ospredju projekta je prvi uradno izdani domači album Laibachov iz leta 1985, zgolj s črnim križem na ovitku. Ustvarjalcem je bilo med drugim v izziv predstaviti intimno plat zasedbe, a brez njene demistifikacije.
V seriji filmov Glasba je časovna umetnost so predstavljene ključne slovensko-jugoslovanske plošče, ki so spreminjale družbeno in kulturno krajino nekdanjega skupnega prostora. Prvi dve sta bili Dolgcajt skupine Pankrti, prav tako v Zupetovi režiji, ter Pljuni istini u oči zasedbe Buldožer, ki ga je režirala Varja Močnik.
Kot je za STA ob današnji novinarski projekciji filma povedal Zupe, LP film Laibach predstavlja vrhunec omenjene serije: "Če sta prvi dve plošči Pankrtov in skupine Buldožer predstavljali generičen izraz, v smislu, da so se določeni glasbeni pojavi, ki so se dogajali zunaj Slovenije in Jugoslavije uvažali in se nato z nekaj letnim zamikom zgodili tukaj, album Laibachov predstavlja implicirane spremembe v širšem smislu, saj je skupina kasneje postala eden svetovno najpomembnejših glasbeno-umetniških kolektivov."
LP film Laibach prikazuje prelomne trenutke prve petletke delovanja samooklicanih "inženirjev človeških duš" ter predstavi ustanovne člane skupine, tudi tragično preminulega frontmana Tomaža Hostnika (1961-1982). "Dokumentarec razgrinja strategije in taktike delovanja Laibacha in Laibach Kunsta v prvi polovici 80. let minulega stoletja, njuno vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope," piše na spletni strani Kinodvora. Premiera filma bo 12. junija uvedla letošnji program mestnega kina Kinodvorišče.
Na vprašanje, kako so se lotili filma, glede na to, da je o skupini Laibach že veliko znanega, lani pa je bil na sporedu uspešen film, vezan na njihovo gostovanje v Severni Koreji Dan osvoboditve režiserjev Ugisa Olteja in Mortena Traavika, je Zupe odgovoril, da je ustvarjalcem predstavljalo velik izziv predvsem, "kako iz plošče iz leta 1985 ustvariti absolutno aktualen in dober projekt".
Maja 1983 so Laibach sicer z ZKP RTV Ljubljana podpisali pogodbo za ploščo Nebo žari, ki pa nikoli ni izšla. Provokativnima nastopoma na zagrebškem Bienalu in v oddaji TV Ljubljana, ki je vključen v film, je sledila prepoved imena in javnega nastopanja skupine. Zato je leta 1985 prva plošča Laibachov v Sloveniji izšla pri založbi ŠKUC Ropot brez imena in naslova, zgolj s črnim križem na ovitku.
Zupe je poudaril, da je ta album "ena največjih umetnin 20. stoletja v slovenskem prostoru in vključuje vse nastavke za kasnejše delovanje skupine". Na tem albumu so zbrane ključne pesmi zasedbe, kot so Brat moj, Država, Panorama, Sila in Cari amici. Drugi velik izziv, s katerimi so se soočili ustvarjalci filma, pa je bil po besedah Zupeta, kako priti v "komandni ustvarjalni štab skupine", in prikazati njeno intimno plat, v luči tega, da je zasedba sama prav to plat vselej zanikala oziroma skrivala, "a brez demistifikacije".
V filmu so pričevanja članov skupine, njihovih sodelavcev in sodobnikov prepletena z arhivskimi posnetki. Rdečo nit filma predstavlja sama plošča, ki jo v začetku na gramofon položi pevec skupine Milan Fras in tekom dokumentarca bdi nad njenim predvajanjem.
"To ploščo bi v njihovem opusu definitivno postavil na vrh. To je Laibach v pravem pomenu besede. Namreč, pri prvi plošči so bili oni avtorji vseh skladb. (...) Dejstvo je, da so se naučili ogromno studijskega dela in predvsem, kako razgraditi sami sebe. Skratka, če poznaš pravila, jih lahko kršiš. Tu se je že začelo tako, da se je kršilo vse," v dokumentarcu pove glasbeni producent Neven Smolčič.